V malo škatlico
sem shranila soški kamen.
Nič drugega ne vprašam.
Tu imam sonce, morje in ljudi.
Sonce me boža in ogreje,
morje osveži in ohladi.

Kamen mi na dnu duše leži.

Zefir je razvozlal vrvi
in razpel jadra.
Čoln drvi, drvi.
Žene ga čas.
Zgneten je dan iz spomina.
Večno lizanje kamna,
ki zadržuje moj dih.

Razpiram se na morju
z belimi krili galeba.
Prijeten občutek za pozabo.

www.tatjana-malec.si