Še nihče do danes ni našel
skupnega izraza za radost in bolečino.
Jaz pravim, da je diada samo človeška
lastnost, da sta radost in bolečina povezana
s kapilarami v eno tkivo kakor siamska dvojčka.
Prislonila sem uho na zavojček veselja,
ki ga je objemala neka, človeškim ušesom
podobna membrana, ki je utripala kakor glasilka
in izgovarjala besede, kakor zvonki smeh,
kakor utrip srca, ki občuti glasbo.
Nato sem položila roko na odrgnino
in v njej je zaječala ranjena žival.
V nobenem modrem enciklopedičnem
zvezku nisem našla primernega izraza,
ki bi ustvaril simbolično ime za obe občutji.
Prišlo mi je na misel, da je težko jezikovno
izraziti dve tako različni lastnosti
z enim izrazom, pa sem se odločila,
da obdržim ločen spomin na en in drugi
občutek v sebi, brez skupnega imena.
Popraskala sem se po glavi
in se spomnila, da duše in telesa
ne more nihče ločiti dokler človek živi,
kakor ni moč ločiti zemlje od neba.
Vse je razumljivo: še nobenega človeka
nisem srečala v živali, ranjeno žival
v človeku, ki je tulila in cvilila
od bolečine sem pa že srečala.
Tako je tulila ta žival v človeku,
kot samica, ki ji je lovec ustrelil mladiča
in jo ranil s strelom v telo.
|