Kje te pritiska danes
ob zid ignorirana senca,
nagnusna, strašljiva pošast,
njeno zanikanje,
njeno prikrivanje?

Kdo je ta,
ki ti jo odslikava danes?
Kaj je to,
kar je tvoj danes umazalo
gnusno,
nevzgojeno,
potuhnjeno,
hudobno,
razčlovečeno,
kar je danes tvojo kri zalilo s pelinom,
tvojim pljučem vzelo zrak
in poteptalo tvojo rahlost?

Kaj je to,
kar je danes zatemnilo
tvojo svetlobo,
uničilo tvoje dragocenosti,
reklo »da« temu,
čemur v sebi kričiš svoj »ne«,
ali obratno?
Kaj je tisto,
s čimer si zamotil
to svojo pošast,
s čimer si jo podkupil,
da se ti je ponovno pustila skriti,
zapreti se v kletno omaro,
kamor ne posije svetloba
in kamor nihče ne vstopa?

Samo ti misliš,
da bo tam na varnem.
Ona pa vztrajno išče pobege,
se vlači za tabo,
ti hodi nasproti
in ti krati spanec z grozo
in strahom,
kaj bo,
če kdo odkrije,
da je pošast tvoja.

Danes je ta dan,
ko jo primeš za roko
in se z njo pokažeš ljudem in svetu.
Bolje je,
da to storiš ti,
preden to stori ona.
Danes je ta dan.