Pišem, včasih premalo zbran,
z bolečino takšen je moj dan.
Besede moje so preproste,
večkrat kamen so spotike,
tudi takšnim brez olike.

Ljudem pomagam če imam moči,
se veselim noči ko bolečina popusti,
dnevom ko sonce me prevzame,
z žarki, toploto me objame,
odžene temen dan, oblake.

A najslajši mi je njen objem,
ko čutim njen dotik je mik,
nasmeh na licih in smeh,
ko občutim da mi je predana,
plamen ljubezni je z nama.

Ljudem morda ni povšeči,
če dva uživata v sreči.
Celo netijo zamere, prepir,
v tem najdejo svoj mir,
do takih čutim le prezir.

Jože.k