Zakaj pticam so pisana krila,
ne ve noben človek, slepar.
Z vabo v zanko premeteno jih ujame,
svobodo, širjave, daljave jim vzame;
nesrečnim petje žalostink le ostane.

Zakaj lisice rep košat je in topel,
ne vedo imenitne gospe, gospodične.
Kot bahači v usnju res so prepričane,
da sta premalo jim platno, sukno in žamet;
prevzetnim ni mar za lisičje sirote.

Zakaj pujskom, teličkom noge so gibke,
ne ve mlekar, noben mesar in ne rejec.
Namesto sonca, paše in med vrstnike
v hleve zatohle in pretesne jih pošlje -
za mleko in sir jedcu hrustljave pečenke.

Zakaj slonom močni okli in rilec,
ne ve lovec, strahu in smrti sejalec.
Po svetu in v cirkus z gorjačo jih vodi,
z njih močjo gozd za gozdom uniči,
še okle, trofeje, na ogled vsem postavi.

Zakaj šimpanzi, kamele in levi
ždijo nesrečni v živalskih vrtovih
sredi zijal, nemoči in obupa?
Človek, jetnik zmot in brez sočutja,
ujet v zanke zla je sam svoj ječar.

Metuljem, čebelam cvetovi so delovišče,
človek pohote, večni iskalec naslade,
od cveta na cvet uteho si išče.
Po pridnosti z mravljo rad se primerja,
neprijazen naravi nad vse se postavlja.