Kako boli takrat, ko prijatelji
odhajajo od nas za vedno
in v nas puščajo bol, praznino
temnejšo od najbolj črne noči.

vzpenjajo se med oblake,
zakrivajo jih meglice,
počivajo na svetlobi lune,
k nam se vračajo samo v spomine.

Bol para dušo takrat…srce
in tako temačno je vse,
tako, kot da padamo v brezna
Iz katerih ni vrnitve,
tako je kot težka nočna mora.

O, kako takrat boli,
ko ostanemo sami,
takrat še sonce ugasne
in ni več sijaja lune.

V spomin prijatelju, stot. Marjanu VIDMAJERJU