Ne reci, naj pozabim vse,
kar sva skupaj doživela.
Ne prosi me, naj ti odpustim,
ker si odšel.
Ti ne boš nikoli razumel,
da si me za vedno spremenil.
Ti ne veš, da sem šele s teboj zares živela.
Ti ne veš, da nekaterih stvari ni mogoče pozabiti,
postaviti v drug čas, spremeniti..
Ti tega ne veš,
ker si že davno pozabil name.
Zaprl si vrata in odšel.
Ti pač ne veš, kako slovo boli.
Zato je zame, kot bi umrl.

Potem sem nekega majskega večera
srečala nekoga, ki ti je podoben.
In nekdo je srečal mene
in se ob meni ustavil.

Dehtele so trave,
veter je nosil vonj po cvetju,
v noči so se oglašali osamljeni ptiči.
Vse je, kot je bilo nekoč.
Vendar, to nisem več jaz.
Izgubila sem se tam nekje med krošnjami dreves, v šelestenju listja, med zvezdami…
Bom s teboj doživela novo pomlad?
Te bom lahko imela rada in me boš imel ti rad?

Jeanne