Kot da je vse prazno.
Nikogar ni v moji hiši.
Jaz sem nekdo drugi.
Glej, ga nevedneža!
Blodi po puščavi.
Ne pozna kemične
sestave dežja.
Pesek mu zasipa
ognjeno peno
v temperaturo gorišča.
Na sipinah plahuta
plamen zlepljenih kril.

Silen šum
pod lupino kože.
Noč ga zapira vase.
Ožgano telo valovi
skoz peščeno neurje.
Seme rastline brez moči
meri praznino
velikih prostranstev.
Za vsakim ožganim brstom
stojim jaz – neulovljiva
belokrila ptica
na večnem potovanju.
Znotraj votlina.
Zunaj trušč.
Zgoraj Veliki voz.

www.tatjana-malec.si