Ponudil sem ji roko sprave,
v meni to je že z narave,
a molk, naprej me ignorira,
mit o njej se mi podira...

Saj vem, preveč sem si želel,
povrnil čas nazaj bi, če bi smel,
le v sanjah moč morda bi imel,
da kolo časa nazaj bi zavrtel...

Morda je v meni prispodoba,
ošabnost nekaterih je do groba.,
jim narava je ob rojstvu podelila,
lastnosti uma nas v celoto zlila...

Pa pride čas ko vsi enaki,
umsko pametni, in neenaki,
izstavimo ob uri svoj račun,
ko um ni le pogum, je še razum...