Čakam te da se ponovno srečava tu,
da kaj poveš, napišeš pa te ni,
kakor ni pomladi že februarja,
prezgodaj je, se ti ne zdi?

Mislim, da sva prijatelja, sogovornika,
res pa, da različno razmišljava,
Drugače vidiva in čutiva svet,
tak je od nekdaj bil poet.

Ne trdi da sem morda boljši od tebe,
A na prvo mesto ne postavljaj sebe,
saj sta čas in ogledalo varljiva,
često v ljudeh spremenljiva.

Pa saj ti ne očitam, niti ne karam,
le s teboj se verjetno staram,
ko skrivnostna pesem tli,
že išče svoje si poti.

In potem jaz ti on in ona ugotovimo,
da se tu ob napisanem dobimo,
bo beseda sladka zapeljiva,
spet postala vsem iskriva.