Obstajajo številne vrste robid, ki so jih umni vrtnarji razmnožili v nepregledno količino sort. A obstaja samo ena vrsta robide, ki jo poznamo vsi, ki smo se kadarkoli spopadli z spreminjanjem divjine v vrt. Najuspešnejša izmed osvajalk, prva, ki zasede neobdelane površine.

Tista, ki z nezmerno dolgimi poganjki, opremljenimi z najostrejšimi trni prekriva neoskrbovane površine z nesluteno hitrostjo. To je ta, ki je sposobna klonirati samo sebe, saj ji na koncu poganjkov poženejo korenine, zasnujejo novo rastlino, katera se kmalu pridruži vojni klonov.

To je ta, ki obrodi slastne, velike, temno vijoličaste plodove nadvse slastnega okusa. Da ne bo pomote, ti plodovi niso namenjeni nam. Mi lahko segamo le po drobtinicah, ki so po naključju pognale na robu neprehodne goščave. Z večino plodov pa se sladkajo ptice, ki njena semena prenašajo v še neosvojene predele.

Rubus fruticosus
Z robido smo se pobližje spoznali že na prvem permakulturnem tečaju, kjer je ena izmed tečajnic nadvse iskreno potožila, kake probleme da z robido ima in si tako pridobila častni vzdevek Robida. Ker permakulturni učitelj ni plačan zato, da daje nasvete, nas je seveda spodbudil k temu, da rešitve poiščemo sami.

Pozneje sem si tudi sam kupil posestvo. Bilo je preraščeno z marsičim in seveda tudi robidami. Kot gozdar sem vedel, da jih zelo prizadeneš, če jih s palico pretepeš in to najbolje v času, ko so najbolj občutljive, v času cvetenja (čisto poleti). Zato sem vzel palico, se dobro oblekel in še bolje obul (škornji niso primerni, saj nikoli več ne bodo vodotesni) in jih pomlatil. Robida namreč pod zemljo tvori leseno koreniko, zaradi katere je ne morete izpuliti, poleg tega pa ima tam shranjene hranilne snovi.

To je razlog, da košnja ne pomagata, iz korenike bo namreč takoj pognal nov, še močnejši poganjek. Če robido premlatite, ne bo pognala novega poganjka, temveč bo hranilne snovi pognala v celjenje ran in tvorbo tankih vejic. Poleg tega sem preprogo robid, ki je bila prej debela 1.5 metra, stanjšal na vsega pol metra. Prijatelj, ki je takrat delal na DINOS-u, je pripeljal kamion kartona, ki sem ga zložil preko robid tri plasti na debelo in to je bilo bolj ali manj to.

Spomladi sem kartone in mrtve robide razgrabil in posadil topinambur, ki mi že deseto leto dobro rodi. Danes vem, da bi z obdelavo lahko nadaljeval že isti dan, ko sem položil karton, že takrat pa sem vedel, da bi lahko naredil bolje. Je permakultura to, da si odvisen od prijateljev, ki imajo kamione kartona? No ja na nek način je, a vedel sem, da bom naslednje leto boljši.

Pretepanje je ostalo, le da sem jih letos prekril z zastirko iz preprog, tapisonov in podobnih materialov, toda grenak priokus je ostal. Je permakultura to, da uničuješ rastline, ki rodijo izvrstne plodove? No ja, kakorkoli, pridelal sem dva vrta, kar je malo več, kot sem bil takrat sposoben oskrbeti in dve leti prepozno sem se lotil opazovanja, ki je trajalo kar nekaj let. Kot prvo sem opazil, da je so robide v določenih obdobjih leta bolj vodljive in kot po naključju sem tisto obdobje leta jaz oblečen v tri ali več plasti oblek. Zima.

Še najbolje s snegom. Kljub vsemu je hoja po snegu lažja kot hoja po robidah. Teorija je bila takšna: poiščeš najmočnejšega ali dva najmočnejša poganjka v grmu in v mesto, kjer izraščata iz zemlje, zapičiš močan kol. Štrli naj kake tri metre visoko in kot sem opazil pozneje je dobro, če se konča z rogovilo. Poganjek obesiš preko rogovile in ga prepleteš samega s sabo, po potrebi prepleteš tudi stranske veje.

Lanske robide se medtem že polomijo, kar jih ostane jih porežeš z vrtnimi škarjami, prav tako porežeš šibkejše poganjke, ki silijo iz tal. Neposredno okolico zastreš z razrezanimi robidami in travo. Prvo leto sem poskusil z enim grmom. Teorija se je izkazala za pravilno. Dela je bi bilo sumljivo malo, s pridelkom pa sta me presenetili do te mere, da sem uspel pozobati le kakšno desetino plodov. In to kljub temu, da so bile večje in okusnejše od tistih, ki jih nisem podvrgel permakulturnim ukrepom.

Najmočnejši izmed številnih poganjkov se tako hrani iz korenike, ki ima zato manj moči, da bi odganjala na vseh koncih in krajih. Pokončnost urejenega poganjka omogoči dostop iz vseh strani; vsako jutro v času rodnosti prideš, se naješ robid, nato pa viške shranjuješ na lokalno značilen način: namakanje v žganje, marmelada, prenajedanje s prijatelji, kot želite.

Za naslednje leto mi prijatelji priporočajo, da bi robido skrajšal, saj so tisti plodovi nad višino 2 metra zame izven dosega, vendar nisem čisto prepričan, saj bi potem najverjetneje potreboval nekaj, s čimer bi poganjke privezoval.

To je permakultura! Ogledaš si, kaj ti sistem lahko da, opazuješ, dokler se ti ne posveti, oziroma ti ne posvetijo, kako bi ga lahko obrnil v svoj prid, in ukrepaš.

Za tiste, ki bi želeli izvedeti več: janezbozic.wordpress.com

Janez Božič

Foto: Marjana Kos