Piše: Aurigo

Nedolgo nazaj sem poskusil narediti natančne meritve kam vse sega Marijina črta v Ljubljani, ki je izhodišče za vse ostale črte v Sloveniji. Razlog je banalen: ni časa, ni denarja in bencin se je podražil toliko, da bi po večkrat fizično in na licu mesta preverjal vse zmajeve črte po Sloveniji.

Ko sem po teh meritvah pri Zmajskem mostu zašel celo na desni breg Ljubljanice ob tržnico, sem uvidel, kaj je mojster Plečnik imel v mislih s svojo maketo Mesarskega mostu, ki sta jo našla arhitekta Marjan Ocvirk in Edvard Ravnikar na smetišču Mestnega muzeja.

Seveda, idejni načrt Plečnikovega Mesarskega mostu, se ni nikoli realiziral, ker je zmanjkalo denarja. Zaradi pomanjkanja denarja so postavili čez Ljubljanico železno brv (fotografija 1). Kar zadeva arhitektonskega urejanja v Ljubljani v času županovanja zadnjega ljubljanskega župana, lahko izrečem, da je postoril več kot vsi župani skupaj pred njim. A kaj ko ima to takšno urejanje prostora in med vsemi projekti kar nekaj velikih fiaskov. Naj jih le naštejem: želja po garaži izpod tržnice, urejanje območja Ljubljanice v stari Ljubljani ob Šuštarskem mostu, bodoča železniška postaja, ki ne predvideva zamisli poteka podzemnega poteka železnice in seveda Mesarski most.

Območje ob Ljubljanici ob Šuštarskem mostu je postale en sam zlitek betona. S tako ureditvijo se arhitekti in investitorji ne držijo Plečnikove tendence ozelenitve obrežja Ljubljanice. Za nameček so na ograji ob Šuštarskem mostu požagali še kovane zmaje, ki so označevali zmajevo črto. Je zavod za kulturno dediščino, kaj rekel na to temo? Ta del Ljubljane sedaj res deluje betonsko puščobno, kot kakšno kopalniško korito.

Stvar, ki me še zelo moti pri tem urejanju Ljubljane je, da požagajo velika, veličastna drevesa in zasadijo drevesa pritlikavce, ki so le bleda senca prejšnjih dreves. V parku pred Žalami, kjer so se nekoč bohotile salonitne barake, bi lahko snovalci uporabili več domišljije. Redko posejana drevesa, bi lahko zamenjali z gostejšo nasaditvijo. Pri vseh drevesih tudi ne bi škodila zasaditev sadnega drevja in kakšna 12 metrov visoka hruška stare sorte, ne bi motila tega prostora. V 80 letih prejšnjega stoletja me je pozitivno najbolj presenetil Osijek z alejo od 20 do 30 metrskih visokih platan, ki so kraljevale nad cesto v središču mesta. Je treba vseskozi ponavljati, da so drevesa in gozd pljuča Matere Zemlje in da v mestu ne škodijo ogromna drevesa.

A vrnimo se k osrednji točki tega članka, k brvi Mesarskega mostu. Kritično se lotimo postavljenih kipov znanega kiparja - a to velja samo za prvi kip. To je kip človeka brez glave, z odprtimi rebri. Surrealistični kip – ubežnika - brez glave, kateremu lahko zapolniš tisto luknjo ob rebrih, samo še s kakšnim drobovjem živali iz tržnice. Kip realistično morda res označuje pomen Mesarskega mostu, saj je most poimenovan po cehu mesarjev, ki so imeli prostore v tem delu Plečnikovih tržnic. A časi so se spremenili. V teh prostorih se ne najdejo samo mesarji! Tam so tudi peki, mlekarji, sirarji, pecivarji in še kakšen bife ali prodajalec vina Zaradi tega bi se ta povezovalni peš most lahko imenoval tudi sirarski most. Ostala dva kipa sta povsem v redu in tudi turisti so jih vzeli za svoje(*1). Plešoči satir (fotografija 3) na sredi zmajeve črte, ki se po vražje spakuje človeškemu rodu, ki hodi mimo njega po vsakodnevnih živilih. Tudi z izgnanima iz raja: Evo in Adamom (fotografija 4) ali pregnanima iz zmajeve črte, so zadeli žebljico na glavico. Kajti na tistem območju, kjer stojita naša prednika, ni več zaslediti delovanja zmajeve črte. Torej izgon iz mesta edomskega. V tem primeru je kipar s svojima kipoma zadel bistvo tragike človeškega življenja. Ne da nimaš več možnosti živeti v raju, na zmajevi črti, tudi izgubil si vse sposobnosti zaznavanja in življenja z zmajevo črto.

A kritično se ozrimo tudi na mesarsko brv. Ni pomembno kaj so nekateri napovedovali steklenim ploščam na mostu. Recimo: pokanje steklenih plošč pozimi zaradi mrazu, a so se v prvem redu zmotili. Steklene plošče očitno pokajo pod vandali. Kritika je usmerjena predvsem na to, da se je s to ravno brvjo izognilo Plečnikovemu modelu mostu pokritega prestola. Postavljeni pravokotni bloki marmorja(*2) ob vstopu na most na levem bregu prej ovirajo pretok zmajeve energije čez zmajski most, kakor da pospešujejo pretok te energije. Najmanj kar bi lahko naredili s temi bloki marmorja, da jih bi na vrhu porezali in obdelali v vijugo. O funkcionalnosti, uporabnosti in prijaznosti izteka mostu na Petkovškovo nabrežje do kolesarjev in invalidov ne govorimo. Boljše je vzeti kolo v roke in ga prenesti čez stopnice. Tej praksi bi se lahko reklo: narediti čim manj, za čim več denarja.

Sedaj se posvetimo mojstrovi(*3) maketi Plečnikovega mostu. Ko sem jo prvič zagledal maketo Plečnikovega mostu me je spomnila na presveto; na določeno stvar iz izraelske zgodovine in bibličnih dogodkov. Plečnikov most z nadstrešnico me je spomnil na izraelsko skrinjo zaveze. Na njemu manjkajo samo še kakšni kerubi. Resnično, kajti ta del območja mostu je presveti prostor. Sveto od svetega. In kaj pravijo arhitekti stare garde v intervjujih o Plečnikovem mostu in njegovih idejah:

KDO
»Plečnik je bil genij. Njegov načrt (in maketa) za Mesarski most čez Ljubljanico je delo genija. Noben načrt mojih stanovskih kolegov ga ne more preseči, nihče od mojih kolegov ne more narisati boljšega mostu kot je Plečnikov. To je aksionomatično dejstvo, mimo te ugotovitve ne more nobena resna razprava. Jaz sem zato, da se pne čez Ljubljanico pri Tržnici najlepši možen most, vse ostalo se mi zdi manj ali skoraj nepomembno. Če bi realizacija za nekaj odstotkov odstopala od mojstrove zamisli, bi bila še zmeraj vrhunska arhitektura. Bil bi neskončno boljši od vsega, kar se po arhitekturni strani obeta v prihodnjih letih v Ljubljani! Zakaj bi gradili po novem (slabšem) načrtu samo zato, ker je Plečnik mrtev, novi neznani projektant pa (še) živ? Meni se zdi ta dilema smešna. Most bi bil posthumno Plečnikovo delo.

Kapitolinski trg v Rimu je postumno Michelangelovo delo. Italijani ga imajo na enem od kovancev. Narejen je bil 50 let po njegovi smrti. Nihče ne dela iz tega posebnih problemov, vsaj jaz zanje še nisem slišal ali bral. V zgodovini je zapisan kot Michelangelovo delo. Bi bilo bolje, če ga ne bi bilo? Bi bil drugačen, če bi arhitekt še živel? Je to pomembno?«

Arhitekt Janez Suhadolc o Plečniku v intervjuju pravi to:
»… Plečnik je razumel prostor in znal rešitev potegniti iz prostora, danes smo bolj ali manj priče nekakšnih posilstev prostora.
Plečnik je bil genij. In tistega kar je dovoljeno geniju, kar si zamisli genij, ne moreš vzporejati z nekim povprečnežem, kaj šele podpovprečnežem. Pa se najde kakšen mlajši kolega in pravi, saj bi Plečnik danes ravno tako delal. Ja, bi, ampak on je bil genij, ti pa nisi. Verjetno je bil genij, kakršnega Slovenci nismo imeli ne prej ne potem….
Včasih nanese, redkokdaj, pa vendarle s e zgodi, da me obišče kakšen tujec. Običajno ga popeljem na ogled znane cerkve na Barju. Oholost in podcenjevanje naše domovine ga ob ogledu te arhitekturne mojstrovine mine. Ta objekt je v bistvu legitimacija našega naroda. Mislim, da je Plečnik edini presežek, s katerim lahko naredimo vtis tudi v tujini. Vzpostavil je slovenski arhitekturni stil…«
Intervju Janez Suhadolc, Delo, Polet, 5.7.2012, leto 11, št. 13

Kaj pravi arhitekt Marjan Ocvirk, član upravnega odbora Sklada Jožeta Plečnika in predsednik odbora za varovanje Plečnikove dediščine, o Mesarskem mostu in Plečnikovi dediščini v intervjuju Plečnik je hotel dati Ljubljani slovenski Ponte Vecchio:
»Plečnik je bil sin mizarja, in preden je prišel k Wagnerju, ni imel visoke izobrazbe. V genih pa je imel kulturo treh tisočletnih držav, Rima, Benetk in nemškega cesarstva, ki so v zgodovini vladale naši deželi. Ljubljano je oblikoval kot sodobno prestolno mesto Slovencev, katerega arhitektura naj bi našla v arhitekturnem jeziku dialog z zgodovinskim jedrom, ki je že obstajalo. Zato po Kellerju oblikvanega korita Ljubljanice ni v ničemer rušil, temveč je samo dodajal mostove in ozelenitve. Takrat so drugi arhitekti že razmišljali in gradili arhitekturo steklenih in betonskih zabojev. Vurnik je na primer za arhitekturo Nuka predlagal betonsko stolpnico. Danes pa gradimo novo arhitekturo mostov in nabrežij brez spoštovanja in dialoga z zgodovinskim prostorom….

O Plečniku tudi na fakulteti za arhitekturo nihče ne predava. Poglejmo si žirijo za Mesarski most….., pa žirija ni razumela Plečnikovega koncepta mostu in so ga v natečaju prepovedali.

Nerazumljena je predvsem kompleksnost Plečnikove arhitekturne kompozicije, aktualne tudi danes. Ravnikar je rekel: Tisti, ki se ne ukvarja intenzivno z arhitekturno kompozicijo, Plečnika ne more razumeti! Plečnik je ravno tako imel vzore v zgodovini arhitekture. Tako je njegovo oblikovanje nabrežij Ljubljanice in Gradaščice in mostov na njih ter rimskega zidu vplival Piranesi z mapami, ki jih je Plečnik kupil na Dunaju. Plečnik je na rekonstrukturiran rimski zdi dodal detajle rimskih izkopanin in celo stebre nekdanjega porušenega Knežjega dvorca na prostorih Nuka, da bi ustvaril posebno čuteč abstrakten parkovni prostor. Tudi obrežja Ljubljanice je oblikoval z zelenjem – z drevesi in grmičevjem -, kot ga ima Piranesi v svojih arhitekturnih mapah. Danes to zasaditev zamenjujejo z rožami in ovijalkami. Na stene nabrežij obešajo celo velike fotografije, ki grobo uničujejo idejo Plečnikovega arhitekturnega muzeja.

Konkretno o mesarskem mostu: »Plečnik je ta most zasnoval kot simbol Ljubljane na vodi. Štiriindvajset stebrna dvorana, ki bi se zaključila na Petkovškovem nabrežju s polkrožnim stopniščem. Prvi natečaj, ki ga je organizirala županja N.K., je potrdil ta most. Iz praktičnih razlogov je bilo treba spraviti cev toplovoda čez Ljubljanico. Potem se je zgodil natečaj, kjer je bilo izrecno prepovedano pomisliti na Plečnika. Španski arhitekt Santiago Calatrava je v Bentkah naredil most s steklenim tlakom na robu. In naši arhitekti so to idejo takoj kopirali! Tudi druga nagrada je imela enako rešitev. Žirija je strogo prepovedala streho, stebre, da ne bi motili pogledov po strugi Ljubljanice na Zmajski most in na Tromostovje. Palladio pa je ravno to uzakonil! Da so pogledi skozi stebre lepši. Ne vem, ali so to zavestno naredili, ali pa ne poznajo Palladia. Trditev, da danes nimamo izvajalca za gradnjo Plečnikovega mostu, ne drži. Saj imam v Ljubljani evropsko kvalitetno podjetje Coston, ki je že uspešno obnovila vse Plečnikove mostove in Žale. Izvedbeni projekti za most, z izjemo statike, so bili narejeni po Plečnikovih načrtih.

S funkcionalnega stališča je most ravna ploščad, ki s svojimi zapletenimi stopnišči in prekrižanimi rampami predstavlja »testni poligon za kolesarje, invalide in nas pešce«, kako varno priti čez most. Steklo na robu mostu, kjer drsi, bodo morali zamenjati, tako kot so to že storili v Benetkah.

Kot prazna ploščad me ta most spominja na pontonski most, ki smo ga v vojski sestavili, da smo prišli čez reko, nato pa smo ga spet razstavili. Mesarskega mostu ne moremo več razstaviti, ker so na njem vrhunski Brdarjevi kipi, ki so jih ljudje že vzeli za svoje. Del stroke pa je do njih hladen….

…Pojavila se je tudi tezam da Plečnikov most ne bi imel izteka v ulico na Petkovškovem nabrežju. Sedanji novi most izteka tudi nima, ima pa ga na Tržnice, kjer je Plečnikov most odprtost dostopa zapiral. Koncept Plečnikovega Mesarskega mostu s stopniščem na Petkovškovem nabrežju me spominja na stopnišče po Michelangelu oblikovanega vhoda v knjižnico Laurenziano, kjer je eno najlepših stopnišč v arhitekturi nasploh usmerjeno proti steni, ker stopnicam daje vrhunsko energijsko moč. Plečnik je hotel Ljubljani in Sloveniji dati slovenski Ponte Rialto ali Ponte Vecchio, ki bi ga hodili gledat z vsega sveta, pa je njegov most za vedno odšel na smetišče.«
Celoten intervju, ki je kar žmohten glede naše vsakdanje ustvarjalnosti arhitektov, si lahko preberete v Sobotni prilogi Dela, 19. februarja 2011.

A poglejmo si kako je v bibliji opisana zgodba o izraelski skrinji zaveze. V drugi Mojzesovi knjigi je v poglavju Stavbenika svetišča in o Skrinji zaveze je takšen opis:  »GOSPOD je spregovoril Mojzesu in rekel: Glej, poklical sem po imenu Becaléla, sina Urijája, Hurovega sina, iz Judovega rodu. Napolnil sem ga z Božjim duhom, z modrostjo, razumnostjo in vednostjo za vsakršno delo, da napravi načrte za delo iz zlata, srebra in brona; za rezanje kamnov za vdelavanje, za rezbarjenje lesa, za opravljanje vsakršnega dela. Dodal pa sem mu še Oholiába, Ahisamáhovega sina iz Danovega rodu; in vsem modrim sem položil v srce modrost, da bodo naredili vse, kar sem ti zapovedal: shodni šotor, skrinjo pričevanja, spravni pokrov na njej in vso šotorsko opremo… Naredijo naj skrinjo iz akacijevega lesa; dva komolca in pol naj bo dolga, poldrugi komolec visoka! Prevleci jo s čistim zlatom; znotraj in zunaj jo prevleci in naredi na njej okrog in okrog zlat venec. Ulij zanjo štiri zlate obroče in jih pritrdi na njene štiri noge: dva obroča na eni strani, dva na drugi! Naredi drogova iz akacijevega lesa in ju pozláti! In vtakni drogova v obroče ob straneh skrinje, da bo mogoče z njima skrinjo nositi! Drogova naj ostaneta v obročih na skrinji, ne smete jih vzeti z nje. V skrinjo pa deni pričevanje, ki ti ga bom dal!

Narêdi tudi spravni pokrov iz čistega zlata; dva komolca in pol naj bo dolg in poldrugi komolec širok! Narêdi dva keruba iz zlata, s kovanjem ju narêdi na obeh koncih spravnega pokrova! Enega keruba narêdi na enem koncu, drugega na drugem; keruba naredite tako, da se bosta dvigala iznad spravnega pokrova na obeh njegovih koncih! Keruba naj razprostirata peruti navzgor in zaslanjata z njimi spravni pokrov, obrnjena z obrazom drug proti drugemu; obraza kerubov naj gledata na spravni pokrov. Deni ta pokrov na skrinjo in vanjo deni pričevanje, ki ti ga bom dal! Tam se bom shajal s teboj in ti iznad spravnega pokrova med keruboma, ki sta na skrinji pričevanja, govoril vse, kar ti bom zapovedal za Izraelove sinove.«

Skrinja zaveze v kateri je bilo deset zapovedi je nekaj časa bila postavljena v Šilu, potem so jo uplenili Filistejci in na koncu je bila postavljena v Salamonovem templju na griču Moria v Jeruzalemu.

A kaj se je dogajalo s skrinjo zaveze, ki so jo uplenili Filistejci:
"Samuelova beseda je šla po vsem Izraelu.
Izrael je šel v boj proti Filistejcem. Utaborili so se pred Eben Ezerjem, Filistejci pa so taborili pri Aféku. Filistejci so se razvrstili proti Izraelu, in ko se je boj razširil, je bil Izrael poražen pred Filistejci. Ti so pobili okrog štiri tisoč mož v bojni vrsti na polju. Ko je ljudstvo prišlo v tabor, so rekli Izraelovi starešine: »Zakaj neki nas je GOSPOD danes porazil pred Filistejci? Vzemimo si iz Šila skrinjo GOSPODOVE zaveze, da pride med nas in nas reši iz pesti naših sovražnikov!« Poslali so v Šilo in prinesli od tam skrinjo zaveze GOSPODA nad vojskami, ki prestoluje na kerubih. Tam sta bila pri skrinji Božje zaveze dva Élijeva sinova, Hofní in Pinhás.

Ko je skrinja GOSPODOVE zaveze prišla v tabor, je ves Izrael zavriskal z močnim vriskom, da je zemlja zadonela. Filistejci so slišali glas vriska in rekli: »Kaj pomeni glas tega močnega vriska v taboru Hebrejcev?« In so izvedeli, da je GOSPODOVA skrinja prišla v tabor. Filistejci so se tedaj prestrašili, kajti rekli so: »Bog je prišel v tabor.« Rekli so: »Gorje nam, kajti kaj takega se prej ni zgodilo! Gorje nam! Kdo nas bo rešil iz roke teh mogočnih bogov? To so tisti bogovi, ki so udarili Egipt z vsakršnimi nadlogami v puščavi. Okrepite se in bodite možje, Filistejci, sicer boste služili Hebrejcem, kakor so oni služili vam! Bodite možje in se bojujte!« Filistejci so se bojevali in Izrael je bil poražen. Bežali so vsak v svoj šotor. Bil je zelo velik poraz; od Izraela je padlo trideset tisoč pešcev. Skrinja Božja je bila vzeta in oba Élijeva sinova, Hofní in Pinhás, sta umrla.

Ko so Filistejci vzeli Božjo skrinjo, so jo prinesli iz Eben Ezerja v Ašdód.  Potem so Filistejci vzeli Božjo skrinjo in jo prinesli v Dagónov tempelj ter jo položili poleg Dagóna. Ko pa so Ašdódci naslednji dan zgodaj vstali, glej, je ležal Dagón pred GOSPODOVO skrinjo s svojim obrazom na tleh. Vzeli so Dagóna in ga vrnili na njegovo mesto. Ko pa so naslednji dan zgodaj zjutraj vstali, glej, je Dagón ležal pred GOSPODOVO skrinjo z obrazom na tleh, njegova glava in obe njegovi roki z dlanmi pa odbite na pragu, samo Dagónov trup je ostal cel. Zato Dagónovi svečeniki in tisti, ki prihajajo v Dagónov tempelj, še danes ne stopijo na Dagónov prag v Ašdódu.

GOSPODOVA roka je težko pritiskala na Ašdódce. Prestrašil jih je s tem, da je Ašdód in njegove pokrajine udaril s tvori. Ko so možje iz Ašdóda videli, da je tako, so rekli: »Skrinja Izraelovega Boga naj ne ostane pri nas, kajti njegova roka trdo leži na nas in na našem bogu Dagónu.« Zbrali so pri sebi vse filistejske kneze ter rekli: »Kaj naj storimo s skrinjo Izraelovega Boga?« Rekli so: »Skrinja Izraelovega Boga naj se prepelje v Gat.« In prepeljali so tja skrinjo Izraelovega Boga. Ko pa so jo prepeljali, je bila GOSPODOVA roka nad mestom in ga je hudo prestrašila. Udaril je meščane od najmanjšega do največjega, da so se jim spustili tvori. Božjo skrinjo so poslali v Ekrón. Ko pa je Božja skrinja prišla v Ekrón, so Ekrónci zavpili: »Pripeljali so mi skrinjo Izraelovega Boga, da usmrti mene in moje ljudstvo!« Zbrali so vse filistejske kneze ter rekli: »Odpošljite skrinjo Izraelovega Boga, naj se vrne v svoj kraj, da ne usmrti mene in mojega ljudstva!« Kajti smrtni strah je vladal po vsem mestu, tako hudo je tam pritiskala Božja roka. Ljudi, ki niso pomrli, je udaril s tvori in krik mesta se je dvigal do neba.

GOSPODOVA skrinja je bila sedem mesecev v filistejski deželi. Filistejci so sklicali svečenike in vedeževalce ter rekli: »Kaj naj storimo z GOSPODOVO skrinjo? Dajte nam vedeti, s čim naj jo pošljemo v njen kraj!« Rekli so: »Če pošljete skrinjo Izraelovega Boga, je ne pošiljajte prazne, temveč mu vrnite spravno darilo. Potem boste ozdravljeni in boste spoznali, zakaj se njegova roka ne umakne od vas.« Rekli so: »Kaj naj bo spravno darilo, ki naj mu ga vrnemo?« Rekli so: »Pet zlatih tvorov in pet zlatih miši po številu filistejskih knezov, kajti ena je bila nadloga za vse vas in za vaše kneze. Naredite torej podobe svojih tvorov in podobe svojih miši, ki uničujejo deželo, in dajte čast Izraelovemu Bogu. Morda olajša svojo roko nad vami in nad vašimi bogovi in nad vašo deželo. Čemú bi zakrknili svoja srca, kakor so zakrknili svoja srca Egipčani in faraon? Ali jih niso potem, ko se je ponorčeval iz njih, odpustili in so šli? Zdaj torej vzemite in naredite nov voz; dve doječi kravi, na kateri še ni prišel jarem, vprezite v voz, njuni teleti pa vrnite od njiju domov. Nato vzemite GOSPODOVO skrinjo in jo dajte na voz, zlate predmete, ki mu jih vračate kot spravno darilo, pa položite v skrinjico poleg nje. Potem jo odpošljite, naj gre. In glejte! Če pojde po poti v svojo pokrajino proti Bet Šemešu, nam je on storil to veliko zlo. Če pa ne, bomo vedeli, da nas ni zadela njegova roka, ampak se nam je zgodilo po naključju.«

Ljudje so storili tako. Vzeli so dve doječi kravi in ju vpregli v voz, njuni teleti pa obdržali doma. Položili so GOSPODOVO skrinjo na voz, prav tako skrinjico, zlate miši in podobe svojih tvorov. Kravi sta šli naravnost po poti proti Bet Šemešu. Mukajoč sta hodili ves čas po isti poti, ne da bi bili krenili na desno ali na levo. Filistejski knezi pa so šli za njima do pokrajine Bet Šemeša.

Bétšémeščani so prav tedaj želi pšenično žetev v dolini. Ko so povzdignili svoje oči, so zagledali skrinjo; razveselili so se, da jo vidijo. Voz je prišel na polje Bétšémeščana Jošúa in se tam ustavil. Tam je bil velik kamen. Razsekali so voz in kravi darovali v žgalno daritev GOSPODU. Leviti so sneli GOSPODOVO skrinjo in skrinjico, ki je bila poleg nje in v kateri so bile zlate reči, in ju položili na velik kamen. Bétšémeščani so ta dan darovali GOSPODU žgalne daritve in žrtvovali klavne žrtve. Ko je pet filistejskih knezov to videlo, so se še isti dan vrnili v Ekrón.

To pa so zlati tvori, ki so jih Filistejci vrnili GOSPODU kot spravno darilo: eden za Ašdód, eden za Gazo, eden za Aškelón, eden za Gat, eden za Ekrón. Povrhu še zlate miši po številu vseh filistejskih mest, ki pripadajo petim knezom, od utrjenega mesta do vasi brez obzidja. Velik kamen, na katerega so postavili GOSPODOVO skrinjo, je na polju Bétšémeščana Jošúa do tega dne.

Udaril pa je Bétšémeščane, kajti gledali so v GOSPODOVO skrinjo; udaril je med ljudstvom sedemdeset mož. Ljudstvo je žalovalo, ker jih je GOSPOD udaril z velikim udarcem. Bétšémeščani so rekli: »Kdo bo mogel obstati pred GOSPODOM, tem svetim Bogom? H komu naj pojde od nas?« In poslali so sle k prebivalcem Kirját Jearíma, rekoč: »Filistejci so vrnili GOSPODOVO skrinjo. Pridite in odpeljite jo k sebi!«

Prišli so torej možje iz Kirját Jearíma in odpeljali GOSPODOVO skrinjo. Prišli so z njo v Abinadábovo hišo na griču. Njegovega sina Eleazarja pa so posvetili, da bi varoval GOSPODOVO skrinjo."

Potem je dal Salamon zgraditi tempelj v Jeruzalemu na svetem griču Moreji, kjer je že Abraham hotel žrtvovati svojega sina Izaka in v njega dal prenesti skrinjo zaveze:
"Tedaj je Salomon sklical Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, kneze družin Izraelovih sinov, v Jeruzalem, da bi prenesli skrinjo GOSPODOVE zaveze iz Davidovega mesta, to je s Siona. Vsi Izraelovi možje so se zbrali pri kralju ob prazniku, to je v sedmem mesecu. Ko so prišli vsi Izraelovi starešine, so leviti vzdignili skrinjo. Prenesli so gor skrinjo, shodni šotor in vse svete priprave v šotoru; nosili so jih levitski duhovniki. Kralj Salomon in ves Izraelov zbor, ki se je zbral ob njem pred skrinjo, je daroval toliko drobnice in goveda, da ju zaradi množine niso mogli ne prešteti ne izmeriti. Potem so duhovniki skrinjo GOSPODOVE zaveze prinesli na njeno mesto, v notranje svetišče hiše, v presveto, pod peruti kerubov. Keruba sta razprostirala peruti nad mestom, kjer je stala skrinja, tako da sta keruba krila skrinjo in njena drogova od zgoraj. Drogova sta bila tako dolga, da je bilo njuna konca videti iz svetišča pred notranjim svetiščem, od zunaj pa ju ni bilo videti. Tam sta ostala do tega dne. V skrinji ni bilo drugega kakor dve tabli, ki ju je bil vanjo položil Mojzes pod Horebom, ko je GOSPOD sklenil zavezo z Izraelovimi sinovi ob izhodu iz Egipta.

Ko so duhovniki prišli iz svetišča – vsi navzoči duhovniki ne glede na njihove skupine so se namreč prej posvetili – in ko so prišli še vsi leviti pevci, Asáf, Hemán, Jedutún, njihovi sinovi in bratje in so se oblečeni v bisus postavili s cimbalami, harfami in citrami na vzhodno stran oltarja – ob njih je bilo še sto dvajset duhovnikov, ki so znali trobiti na trobente – so trobentači in pevci enodušno in skladno zapeli v slavo in zahvalo GOSPODU. Kakor hitro je zadonel glas trobent, cimbal in drugih glasbil v čast GOSPODU,
»ker je dober, ker vekomaj traja njegova dobrota«, je hišo, GOSPODOVO hišo, napolnil oblak, tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravili bogoslužje. Kajti GOSPODOVO veličastvo je napolnilo Božjo hišo."

Zakaj toliko o skrinji zavezi, njeni nošnji in Jeruzalemu? Zato, ker je to zvezda stalnica zahodno evropske arhitekturne dediščine in njenih arhitektov, saj je v njihovi podzavesti ležal mit: zgradili bomo nov Jeruzalem in seveda skrinja zaveze tukaj ne more manjkati.

Kako sem navezal skrinjo zaveze na Plečnikov most na tržnico? Nekoč sem obiskal eno od cerkev svetega Mihaela v Evropi. Že zunaj na obrobju strehe katedrale je zmajevo črto označeval pozlačeni arhangel Mihael v boju z zlatim zmajem. Ko sem vstopil v katedralo, me je na njeni levi strani, tam kjer je potekala zmajeva črta, pričakal eden najlepših kipov arhangela Mihaela(*4). V svoji pozlačeni opremi s poldragimi kamni je tudi eden najbogatejših kipov, kar jih je videlo moje oko v tem življenju (fotografija 7, 8 in 9).

V tem delu katedrale so bile postavljene tudi relikvije svetnikov in svetnic v pozlačenih objektih. Dva keruba sta v rokah držala relikvijo (fotografija 10 in 11). Zraven je stala relikvija svete Ane v zlati stavbi s tremi loki (fotografija 12). S temi objekti – relikvij sem tudi doumel Plečnikov sveti prostor na njegovem mostu do tržnic.

Le kaj je dobrega ostalo od tega novega mostu? To so ključavnice zaljubljencev (fotografije 13, 14, 15 in 16), ki jih zaljubljenci obešajo na most. Most bi se zaradi tega lahko preimenoval v Most zaljubljencev in ne v most klanja. Veliko lepše zveni most zaljubljencev. A vsi zaljubljenci, ki obešata ključavnico na most v znak večne zvestobe, vedite, da to delate na zmajevi črti zemlje, ki posrka vse informacije. Zato, da ne boste odplačevali svoje karme v naslednjem življenju, če se razidete v tem življenju.

Še nekaj popolnega in dobrega sem odkril nekega popoldneva na tem mostu. Na mostu je igral kitaro mlajši moški latino potez in ob tem prepeval indijsko sveto pesem. Pesem je donela v zmajevi črti. Ja, vrgel sem mu kovanec v njegovo torbo za kitaro. Lahko bi imeli na njemu večerne koncerte, kajti igrati glasbo in jo poslušati na močnem soncu, ni prijetno. Zatorej naj z željo odmeva glasba, zvok, ton na tem mestu, v dobro vsem čutečim bitjem.
Kajti vedite: Veliko bo poslanih, malo bo izbranih.

Fotografija 1: železno-steklena- betonska brv imenovana Mesarski most,
Fotografija 2: bežeča žrtev iz Mesarskega mostu,
Fotografija 3: plešoči Satir,
Fotografija 4: izgon Eve in Adama iz Raja (taisti kip je postavljen tudi na zmajevi črti pri koprskemu župan v Kopru pred Loggio),
Fotografija 5: maketa Plečnikovega mostu,
Fotografija 6: arhangel Mihael označevalec zmajeve črte na katedrali svetegaMihael
Fotografija 7: detajl pas sveti Mihael
Fotografija 8: detajl sveti Mihael - zmaj
Fotografija 9: arhangel Mihael (tokrat v svetlolasi izvedbi)
Fotografija 10: keruba z relikvijo
Fotografija 11: keruba z relikvijo
Fotografija 12: relikvija svete Ane
Fotografija 13: ključavnice Most zaljubljencev
Fotografija 14: ključavnica Peter & Megi Most zaljubljencev
Fotografija 15: ključavnica
Fotografija 16: neznana žival s ključavnicami Most zaljubljencev