| Piše: Snežana Zabukovec v Vivi www.viva.si
 Ste vedeli, da povprečen zemljan na leto spije več kot trideset litrov vode iz plastičnih stekleničk? Kaj to pomeni za naše zdravje, če vemo, da utegne plastika vsebovati tudi sestavine, ki prehajajo v živila, zaradi česar so lahko nevarne za naše zdravje? Lahko pijemo vode iz katere koli plastike – ali pa med različnimi oblikami plastike obstajajo razlike?
Plastiko, ki je v rabi kot embalaža za živila, s posebnimi kemičnimi procesi izdelajo iz nafte, njenim osnovnim sestavinam se dodajajo še druge snovi, kot so antioksidanti, stabilizatorji, plastifikatorji … Tako plastika dobi želene lastnosti: prožnost, trdnost, odpornost na toploto in mraz … Pri tem je treba upoštevati, da mora biti plastična embalaža izdelana iz materiala, ki je lahko v stiku z živili.
Osnovno vodilo pri tem nam ponuja razvrstitev Zveze industrije plastike, ki je plastiko razdelila v sedem skupin in jo opremila s simboli (številka v trikotniku, odtisnjenem na embalaži). Skupine so oblikovali za namen recikliranja, vendar nekaj povedo tudi o vrsti plastike. Vsaka plastika ima namreč svoje lastnosti, zato je dobro, da jih spoznamo, še posebno pa, če je v stiku z živili.
Kaj piše na embalaži
Številka v trikotniku, odtisnjenem na embalaži, ki mu je lahko dodana kratica, vam bo povedala, iz kakšne plastike pijete.
PET/PETE (1) (polietilen tereftalat) je snov, odporna na toploto, ki ne prepušča vlage in plinov. V takšni embalaži ponujajo gazirane pijače, vodo, rastlinska olja in sokove. Te plastenke najverjetneje izpuščajo težko kovino antimon. Poleg tega izločajo acetaldehid, ki mu je mednarodna agencija za raziskave raka podelila oznako potencialno kancerogene snovi.
PVC (3) (polivinilklorid) je poleg PET najpogostejša vrsta plastike za plastenke (tudi tiste za dojenčke in plastenke za olje, vsebuje jo tudi krčljiva folija). V vodo izpušča strupeno kemikalijo, ki moti delovanje hormonov. Odporna je na maščobo, olja in nekatere kemikalije, pri sežiganju pa izpušča strupene snovi.
PS (6) (polistiren): Ker je glavna lastnost polistirena majhna prevodnost toplote, torej dobra toplotna izolacija, ga najpogosteje uporabljajo za izdelavo krožničkov, lončkov, jedilnega pribora, pladnjev za meso, embalaže za jajca … V vodo sprošča kancerogeno snov stiren, ki lahko povzroči glavobol, utrujenost in omotičnost.
PC/PLA (7) (polikarbonat): Ta vrsta plastike je najverjetneje najslabši možni izbor med plastenkami, polikarbonat pa vsebujejo tudi plastenke za dojenčke in pisarniški aparati za vodo.
Pozor
Nekatere sestavine plastike laže prehajajo v živila kot druge. Največja pozornost naj velja prehajanju plastifikatorjev, kot so ftalati, bisfenol A in adipati, ki jih uporabljajo za povečanje prožnosti nekaterih plastičnih materialov.
Prehajanje sestavin v živilo se poveča pri višji temperaturi, če embalaža vsebuje mastno hrano in na poškodovanih delih plastike. Bisfenol A (BPA) je spojina, ki posnema ženski hormon estrogen; prehaja iz polikarbonatnih (skupina 7), polivinilkloridnih plastik (skupina 3) in epoksi premazov na notranji strani nekaterih pločevink. DEHA (adipat) je eden od plastifikatorjev (mehčalo), ki smo mu izpostavljeni vsak dan – vsebuje ga na primer krčljiva PVC-folija, ki lahko ob stiku prehaja v mastna in vroča živila.
Kakšna embalaža je varna za vodo?
Obstajajo tudi plastične mase, ki v vodo ne oddajajo kemikalij. Te spadajo v skupine 2, 4 in 5, nosijo pa oznake HDP, HDPE, LDPE ali PP. Seveda je dobra izbira tudi steklena steklenička za pitje vode ali embalaža, ki je posebej namenjena za večkratno pitje vode. Vse stekleničke iz teh vrst plastike so boljša rešitev od uporabe plastike PET.
Kaj je še dobro vedeti?
Na to, kako nevarna je plastična embalaža, vplivamo tudi sami, če ne poznamo nekaterih osnovnih navodil o ravnanju s tovrstno embalažo. Prehajanja sestavin plastike na živila je sicer zakonsko urejeno, neredko pa ga z nepravilno uporabo povzročimo kar sami. Vroča plastika in plastika, ki je bila dolgo izpostavljena sončni svetlobi, hitreje izpuščata kemikalije, zato v vročih poletnih dneh takšnih plastenk ne smemo shranjevati v avtomobilu ali razgretem prostoru. Zanesemo se lahko tudi na svoja čutila: naj ima steklenička še tako nežen vonj po plastiki, se raje izognimo pitju.
Kaj pa reciklaža?
Ker vemo, da je surovina za izdelavo plastičnih materialov neobnovljivi naravni vir, je vnovična uporaba plastike nujna, toda kljub varčnosti in skrbi za okolje je treba vedeti, da vse plastike ne moremo uporabljati za vse namene. Pomembno je, da embalažo – če jo želimo reciklirati – vnovič uporabimo le za živila, za katera je bila prvotno namenjena (denimo olje v embalaži za olje), kajti proizvajalci varnost embalaže preizkusijo le za določen namen.
Primer so plastenke za vodo, pijače in olje. Večina jih je označenih z oznako 1 (PET), kar pomeni, da jih je mogoče reciklirati, ne smemo pa jih vnovič uporabiti. Še posebno neprimerna je vnovična uporaba embalaže za kako drugo živilo in ne tisto, ki mu je bila plastenka prvotno namenjena. Plastenka iz PET, v kateri smo kupili vodo, ima sicer enako osnovno strukturo in oznako 01, vendar ta plastika vsebuje druge dodatke kot plastenka iz PET, v kateri prodajajo olje in ki zahteva drugačne lastnosti.
Če torej vnovič uporabite plastenko, v kateri je bila prvotno voda, je primerna le za polnjenje z vodo. Če je bil v njej prvotno sok ali kis (kislo okolje), je taka plastenka primerna le za kislo tekočino. |
NE ZAMUDITE
