Globalna skupnost
Planet Zemlja je kot ladja brez kapitana, z nekaj agresivnimi častniki in mornarji na krovu, ki jih kaj malo briga v katero smer ladja plove; njihova edina skrb je, da si čim bolj napolnijo žepe, medtem ko v ladjo že vdira voda in se počasi potaplja. Potniki v prvem razredu se medtem zabavajo, hazardirajo in se sončijo v žarkih lastnega samozadovoljstva, ne meneč se za dogajanje v podpalubju.

V nižjih palubah se drenjajo množice, ki za drobtine, ki padajo z gornje palube, garajo kot sužnji na galejah. V najnižje palubah pa niti drobtine ne padejo več, tam je vse polno komaj živih senc in strohnelih trupel. Kar danes resnično potrebujemo, je sposoben kapitan in posadka, ki ve, kam pluje (skupna) ladja, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja s potniki, ki jo skrbi bodočnost, ohranjanje in vzdrževanje ladje.

To pa lahko stori samo sodelujoča mednarodna skupnost, ki sicer že obstaja (Organizacija združenih narodov), a ji najmočnejši igralci na ekonomsko-političnem parketu vseskozi vztrajno mečejo polena pod noge.

Pridobiti moramo pravi občutek »globalnosti«: da smo vsi pripadniki enega človeštva na enem planetu in da torej hrana, surovine, energija in drugi viri, znanstveni dosežki in vsi doseženi potenciali sedanjega sveta pripadajo vsakomur. Ko sebe poimenuješ Indijec, musliman, kristjan, Evropejec ali kakorkoli drugače, postaneš nasilen, saj si se ločil od ostalega človeštva.

Delitev virov in osnovnih naravnih dobrin po načelih nepristranskosti in socialne pravičnosti bi ob sodelovanju vseh držav morala izvajati ugledna globalna agencija, ki bi skrbela za zbiranje in usmerjanje presežkov dobrin tja, kjer jih potrebujejo ter, po načelih trajnostnega ali uravnoteženega razvoja, skrbela za ekonomsko in ekološko ravnotežje na planetu.

Nobena država na svetu nima vseh dobrin in virov, torej ne more živeti samozadostno in popolnoma neodvisno – če drugega ne, vsi dihamo skupni zrak, prenašamo isto vreme ter »sedimo na isti vesoljski ladji«. Tudi najrevnejše dežele premorejo bogastva, ki jih najbogatejši nimajo, vendar si jih le-ti v imenu »svobodnega trga« prisvajajo - na sicer legalen način, ki ga opravičuje današnja ekonomija. Tem državam je treba zagotoviti možnost, da bi se same preživljale ob poštenih cenah ter ob poštenih pravilih mednarodne menjave. Sedaj so žrtve poblaznelih trgov, kjer vse poganja en sam motiv: polnenje žepov bogatih.

Edini način, da si zagotovimo varnejšo in uspešnejšo prihodnost je, da se vprašanj sobivanja, okolja in razvoja lotimo skupaj, uravnoteženo in v duhu nove etike človečnosti, ki mora nadomestiti sedanjo etiko po meri manjšine. Nobena država si ne more zagotoviti prihodnosti sama; lahko pa to storimo skupaj – v svetovnem partnerstvu za trajnostni razvoj.

Pozabite, da bodo svet rešili politiki, ekonomisti, duhovniki, vojaki, preroki ali kdorkoli drug. Rešili ga bodo preprosti ljudje, ki se bodo skupaj zavzeli za to, da svet naposled dobi tisto, kar je bistvo človeka: človečnost.

KONEC

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si