V pitni vodi lahko najdemo številne onesnaževalce in škodljive mikroorganizme. Z vodo lahko torej zaužijemo bodisi pesticide, herbicide, težke kovine, klor, klorine, fluor, ostanke zdravil (antibiotikov, protibolečinskih in protivnetnih sredstev itd.), škodljive snovi genske tehnologije (Amerika), radioaktivne snovi (*censored*ušima), …, pa tudi bakterije, viruse in parazite.

Kako močen koktajl onesnaževalcev bomo z vodo, s hrano, prek kože ali z vdihanim zrakom v telo prejeli, je odvisno predvsem od kraja na Zemlji, kjer se nahajamo. Vsekakor bo torej obremenitev naših teles večja v deželah, kjer je onesnaženost visoka.

Ne gre pa zanemariti dejstva, da smo vsi na Zemlji del enega ekosistema in bodo strupi, ki nenadzorovano izhajajo v vodo, zrak, zemljo na enem koncu sveta, prej ali slej prišli tudi do nas!

Če vas zanima, od kod prihaja večina najhujših desetih toksinov, vam priporočamo v branje poročilo The World's Worst Toxic Pollution Problems, ki sta ga leta 2011 izdala inštitut The Blacksmith Institute (BI) – mednarodna neprofitna okoljska in zdravstvena organizacija, predana reševanju težav svetovnega onesnaževanja, v sodelovanju z Green Cross Switzerland (GCS) – skupina, ki pomaga pri čiščenju onesnaženosti.

Poročilo obsega triletno opazovanje več kot 1.000 toksičnih mest v srednje in slabo gospodarsko razvitem delu sveta. Podrobno sta opisana razsežnost toksinov in vpliv na zdravje ljudi tudi v globalnem smislu oziroma svetovnem merilu.

Poročilo med tri najbolj problematične toksične onesnaževalce sveta prišteva živo srebro, svinec in toksična sredstva v agrokulturi, kot so pesticidi. Vse tri toksične skupine pa lahko najdemo tako v zraku, zemlji kot v rastlinah, živalih, vodah, jezerih in oceanih. Prej ali slej torej toksini zaokrožijo Zemljo in pristanejo tudi v naših telesih, kjer povzročajo kopico danes prisotnih težav.

Živo srebro je še vedno zelo prisotno v rudarstvu. Približno tretjino svetovnega letnega izpusta tega toksina v okolje izpustijo samo rudniki zlata. Raziskave v Peruju, na primer, razkrivajo, da za vsak gram zlata v ozračje izgineta dva grama živega srebra. Živo srebro vstopa v okolje v anorganski obliki, tu pa ga organizmi spremenijo v toksično metilno obliko. Ta odteka v vode in se nalaga, na primer, v ribah. Živo srebro tako po prehranjevalni verigi pride tudi do človeka. Izpostavljenost živemu srebru vodi do težav z ledvicami, s pljuči, CŽS, z artritisom, do reprodukcijskih motenj, izgube spomina, psihoz in tudi smrti.

Svinec večinoma uhaja iz številnih industrijskih središč po svetu. Kitajska in Indija imata na stotine takšnih industrijskih središč. Kjer so regulative industrijskih izpustov v okolje šibke, je onesnaženost ogromna. Na Kitajskem, na primer, obstajajo reke, ki so tako onesnažene, da si jih ljudje ne upajo preplavati, saj bi bilo to zanje usodno.

Največkrat svinec v naše telo zaide skozi pitno vodo. Težave, ki jih povzroča, so: zmanjšan IQ, anemija, nevrološke poškodbe, nepravilnosti v telesnem razvoju, živčne motnje, bolečine v mišicah in kosteh, izguba spomina, težave z ledvicami, zaostalost, utrujenost, glavoboli, kolike, epileptični napadi, delirij, koma in celo smrt. Nevrološke motnje so prav posebej pogoste pri otrocih. Že pri nizki izpostavljenosti svincu lahko pride do življenje ogrožajočih posledic na razvojni in kognitivni ravni. Izpostavljenost svincu v času nosečnosti povzroči prirojene napake.

Pesticidi – ni skrivnost, da je poljedelstvo ena izmed največjih gospodarskih dejavnosti na svetu. Med najbolj dobičkonosnimi so sektorji za pridelavo riža, pšenice, koruze, kave, soje, krompirja in čaja. Masovno poljedelstvo pa seveda ne zmore več brez 2,3 milijona letne porabe toksičnih herbicidov, insekticidov in fungicidov, s katerimi se bori proti plevelom, žuželkam in glivicam.

Na žalost pa veliko pesticidov (zlasti tistih, ki vsebujejo klorinirane komponente) predstavlja dolgotrajno onesnaženost okolja in težavo za vsa živa bitja, tudi za zdravje ljudi.

Običajne poti pesticidov v naše telo so skozi s pesticidi obdelano hrano, s prehrano z vodnimi živalmi, v katerih se nalagajo pesticidi, s stikom z onesnaženo zemljo (otroci), z onesnaženimi rekami, jezeri, oceani, …, in skozi onesnaženo pitno vodo. Mnogi široko uporabljeni pesticidi so razvrščeni med dolgotrajne onesnaževalce – POPs (Persistent Organic Pollutants), saj imajo dolgo življenjsko razpolovno dobo, niso dobro biorazgradljivi in imajo sposobnost, da se nalagajo v tkivih različnih živih bitij.

Težave, ki nastanejo zaradi pesticidov, so: razdražena koža, dihalne in pljučne težave, izguba vida, poškodbe imunskega in živčnega sistema, prirojene motnje, poškodbe DNK, motnje delovanja hormonskega sistema, različne oblike raka in celo smrt. Večina izmed 2.000 vprašanih kmetovalcev na takšnih obratih je poročala o akutnih znakih zastrupitve: kronični glavoboli, vrtoglavica, krči in slabost. 

Adriana Dolinar
Vir: http://www.zazdravje.net