Če je govorjeni jezik sredstvo za neposredno komunikacijo med ljudmi, je pisava pripomoček, s katerim se človek sporazumeva z okolico skozi čas in prostor. Pisava nas povezuje, piše našo zgodovino in ima veliko vlogo v kulturnem razvoju človeštva. Prisotna je že več generacij in je postavila tudi temelje naših izročil, naše zgodovine, saj je bolj verodostojna kot ustna izročila, ki so se skozi stoletja popačila ali pa pozabila.

S pisavo se človek razodeva kot čustveno, simbolno in višje razvito bitje, po tem se loči od drugih živih bitij, ki so ostale zavite v tančico skrivnosti. Človek, ki piše, polni papir z govorjeno besedo, svojimi mislimi in občutji. Pisava je eden od načinov komunikacije in je največji dosežek človekovega duha, njegovih sposobnosti in iznajdljivosti. Zato je pisana beseda ne le odraz žive besede, temveč celega človeka.

Vsi ljudje imamo več obrazov. Prvega človek izraža tako, kot razmišlja, drugi deluje tako kot razmišljajo drugi ljudje o njem in tretji je resnično njegov. Ko pišemo, je naš um zaseden z razmišljanjem o vsebini, ki jo zapisujemo. Pišemo vedno samoumevno, tako kot dihamo, se premikamo in razmišljamo. Besedo “rokopis” si tako lahko razlagamo, da s pomočjo roke napišemo tisto, o čemer trenutno razmišljamo. Impulzi, ki narekujejo, kako bomo pisali, prihajajo iz našega mentalnega razmišljanja, ne iz naše roke.

Je pa pisava pridobljena veščina, ki se je moramo naučiti tako kot vožnje s kolesom. Pisava se z leti spreminja in vse bolj se izgubljajo pravila zapisovanja, ki smo se jih naučili v prvem razredu. Najbolj se spremeni v tretjem razredu, saj takrat otroci že izoblikujejo del svoje osebnosti in svojih sposobnosti, ker čeprav je šolska pisava primer za idealno zapisovanje, še ne pomeni, da je model tudi najbolj učinkovit. Vsak človek lahko doda pisavi svoj lastni pečat, in ko ga, zaživi. Z oblikovanjem črk po svoje vdihne življenje svoji osebnosti, tako kot z izražanjem lastnega mnenja ali pogleda na stvari postanemo gospodarji svoje usode. Ne živimo življenje drugega, ampak Svojega.

Ko človek zaživi in živi svoje življenje, to vodi le v eno smer ~ biti srečen in zadovoljen. Vsak, ki postane močan na enem področju, ugotovi, da je zmožen obvladovati tudi druga področja, in uspehi se nizajo drug za drugim. 
Kot je zapisala Lousie Hay, opazili boste, da iz sadike rastete v visoko, čudovito drevo, ki ima korenine zasidrane globoko v zemljo. Z drugimi besedami, uspevali boste v celovito, čudovito, skrivnostno in neprimerljivo stvar, imenovano … Življenje.

Ines Meznarič
Vir: www.mychi.si