Pesem, ki si jo včeraj napisal, je kakor allegro andante za moje srce, je kakor kakšna sinestezija. Položila sem jo na posebno mesto v duši. Ta psihološki pojav je zmogel zaznati in razumeti samo pesnik Baudelaire.

Saj veš, da videti zvoke pesmi zmorejo samo posebni ljudje, ki jih evocirajo posebna vzvišena ljubezenska čustva. Koliko slikovitosti je zmogla tvoja domišljija, da si najina čustva umestil v tako čudovit pesniški okvir. Ustvaril si dva spomina dogajanja. Enega na pasu doživeto – spomin, drugega na pasu hrepenenje iz spomina.

Tista nepozabna noč me neskončno vznemirja. Usta iščejo tvoje poljube. Odklanjajo hrano, pijačo in odgovore o vsakdanjih rečeh. Ljubezen je sedaj postavljena med najvišje cilje najinega življenja. To intimno občutiva oba, zato govorim v dvojini. Brez dvojine sploh ne more biti ljubezni. Vse drugo je postalo nepomembno. Dvojino sta ustvarila ljubimca, ki nista dopustila, da bi kdo tretji vstopil v njuno razmerje. Pomemben je samo občutek, da se počutiva ljubljena.

Vesela sem, da sem te nahranila z roso svojega telesa. Ne morem skrivati navdušenja, da te še vedno obletavajo metulji s tiste cvetoče poletne jase in da si spet želiš vzkipniti in me razdeliti. Čaka te tvoj obrok.

Sporočaš mi, da si nabasan od hrepenenja. Tvoje sporočilo sem sprejela s sproščujočim humorjem, saj veš, da se veselim, da si notranje poln in živ. Med drugim sem tudi zadovoljna, da ti je zobozdravnik plombiral zob.

Jaz, saj veš, kaj bi govorila. Sedim budistično s prekrižanimi nogami kot kakšna utrdba in te čakam. Niti blefirati več ne morem, da nisem ful zaljubljena vate. V ogledalu sem med pudranjem obraza opazila, da postajajo moje oči vedno bolj ognjevite. Zvečer, ko ležem spat, rjuhe šelestijo kakor trava.

Mirim vetrič, ki veje skozi okno: Ne premikaj jih, ker me vznemirjaš! Haikuji mi božajo telo in tiha poželenja. Čutim se med njimi razpršena. Sprašujem se kako zmoreš imeti toliko voljne in nežno dišeče kože, da te doživljam kot zemljevid sveta, po katerem polzi moja roka in se te slastno polašča.

Tu bo kmalu zapadel sneg in jaz ne morem sama kidati odvečno samoto. Že občutim bele snežinke, ki mi hočejo hladiti razgreta lica in pomiriti kri. Pridi, dragi, potrebujem te. Pesnim te. Dolžina verzov se poljubno menjava, notranji ritem je odvisen od mojega razpoloženja.

Včasih se občutim namenoma neprečiščena, sestavljena kot kakšna klavzula v iztek verza, da te čisto noro podčrta v njem, zavestno te hoče umestiti, saj veš kam. Na točko, iz katere vzkipneš in me razdeliš.

Čakam te, pridi ves gladek, obrit, poskakujoč in hrabrega srca s svojo rožo. Ljubim tvoje seme, ki se imenuje ljubezen

Tvoja
Lilit