Piše: Andreja Paljevec  v novih Misterijih www.misteriji.si

Lastnica permakulturnega vrta, ki z njim raste in se duhovno razvija
Jožica Fabjan* (* 031/677 339) s tankočutnim posluhom za govorico narave in s spretnimi rokami že nekaj let ustvarja čudovit sadno zelenjavni permakulturni vrt. Nič manj predano se ne zavzema za vrnitev k naravi, da bi ljudje znali pridelovati hrano zase in da bi bolj sodelovali med seboj, ter tudi deli svoje bogato praktično znanje na predavanjih in delavnicah.

Jožica Fabjan, učiteljica, se je za permakulturo navdušila leta 1994, ko je prebrala knjigo Uvod v permakulturo Billa Mollisona, očeta permakulture. Ob branju je spoznala, da je filozofija permakulture tudi njena življenjska filozofija.

V knjigi je našla vabilo za 72-urni uvodni tečaj permakulture, ki ga je takrat vodil avstralski učitelj permakulture Max Linddeger. Ta je skupaj s svojim prijateljem osnoval največje permakulturno naselje na svetu – Crystal Waters v avstralskem Queenslandu.

Leta 1996 se je Fabjanova skupaj z Otilijo Grad Barle kot prva Slovenka udeležila 5. svetovne konference permakulture v Perthu v zahodni Avstraliji, prepotovala Avstralijo, se za mesec dni ustavila v Crystal Watersu. V obiskanih permakulturnih sredinah se je prepričala, da vsa permakulturna dogajanja v Avstraliji kažejo pot, ki jo potrebuje človeštvo. Izkušnje s področja permakulture je pozneje pridobivala tudi v drugih deželah.

Pravi, da so rastline pomočniki v njenem življenju, saj so ji pomagale, da se je z njimi uglasila tudi v svojih najhujših trenutkih bolečine in se vrnila k sebi. Tako kot je vrt še vedno v procesu nastajanja in spreminjanja, tudi sama z njim raste in se duhovno razvija.

Kako ste začeli ustvarjati permakulturni vrt?
V urbanem okolju, kjer smo si pred leti postavili dom, smo imeli sprva manjši prostor za vrt. Ko se je ponudil nakup sosednjega večjega zemljišča, sem začutila, da bi tu lahko začela uresničevati svoje želje. Pridobljeno zemljišče je bil travnik, na katerem je bila pred leti na polovici zemljišča njiva, druga polovica pa pašnik. Obstoječe stanje zemljišča je bil izziv, da s postopnim pridnim delom lahko nastane gozdni vrt. Prvo ravnanje s prostorom je zahtevalo pridobitev boljše rodovitnosti tal.

Kako krepite rodovitnost tal?
Pridobljena tla so imela to prednost, da so bila dolga leta v »počivanju«. To je med drugim tudi pomenilo, da niso bila deležna kemičnih posegov v obliki pesticidov in umetnih gnojil. Imela pa so le tanko plast rodovitne prsti. Želela sem povečati volumen. To sem postopoma dosegla z več načini izboljševanja rodovitnosti tal: zelenim gnojenjem, kompostiranjem, zastiranjem, sajenjem metuljnic, sajenjem dreves in apnenjem.

Rodovitnost tal lahko ohranimo le, če jim dajemo vsaj toliko rodovitne mase, kot je odnesemo s pridelki. Zato je pridobivanje kompostne zemlje v vsakem ekološkem vrtnarjenju in kmetovanju neizogibno. Tudi na svojem vrtu sem izboljševala tla in volumen rodovitne prsti s pridobljenim kompostom. Ločevalno zbiranje odpadkov sem uvedla v svoji družini že na samem začetku.

Vse organske odpadke iz gospodinjstva (brez konvencionalnih olupkov agrumov, banan …), zdrave dele različnih rastlin z vrta, listje, razrezane vejice, travo … zbiram v žičnatih kompostnikih. Zbrani material navadno spomladi umešam po plasteh s hlevskim gnojem in dovolim deževnikom, da opravljajo proces razgrajevanja rastlinskih delov. Po dveh, treh letih dobim čudovit humus.

Kako zagotovite kakovostne pogoje za rast rastlin?
Rastlinam dovolim, da skozi vse leto najdejo pogoje za svoj obstoj. Toda rastline imajo enake lastnosti kot druga bitja. So obzirne in agresivne. Imajo daljšo in krajšo življenjsko dobo. Na mojem vrtu je vsako leto več trajnic, vsako leto osemeni več rastlin, ki si same najdejo prostor za svojo ustrezno rast. To jim dovoljujem do tiste mere, dokler pretirano ne ovirajo svoje soseščine.

Seveda z rastlinami sodelujem skozi vse leto. Pa ne samo jaz. Tudi vse vidne in nevidne živali ter ves preostali del narave. Vse je v prelivanju, harmoniji. Spomladi izpraznjene dele zemlje narahlo zrahljam z vilami, po potrebi dodam lesni pepel, čez nekaj dni še predelano kompostno zemljo. Tla so pripravljena za setev in saditev.

Med letom zemlji po potrebi dodajam zeliščne pripravke. Tla zlasti v sušnem obdobju leta zastiram s slamo in travo. Sicer pa stremim za tem, da tla prekrivajo rastline. Z dodajanjem teh hranil ne skoparim, saj želim, da zrastejo močne in zdrave rastline.

Obiskuje vaš vrt tudi divjad?
Seveda. Čeprav je moj permakulturni vrt v urbanem okolju, so ga pred leti odkrile srnice, saj jim je nudil dobro hrano za preživetje vseh dvanajst mesecev. Vsako noč je bilo na vrtu več nezaželenih obiskovalcev, z vsako nočjo pa je bil vrt tudi bolj osiromašen. Še malo, pa bi se spremenil v pašnik. Ne samo zaradi srnic, temveč tudi zaradi neugodnih vremenskih vplivov sem vrt ogradila z iglavci in tako ustvarila udobnejše bivališče stalnim prebivalcem vrta.

Kaj storite s plevelom in neželenimi rastlinami?
Na mojem vrtu dovolim rastlinam, tudi plevelom, da rastejo. Pustim jih rasti vse do stopnje, dokler preveč ne ovirajo drugih rastlin. V takem primeru jih odstranim in uporabim za zastirko ali v kompostu, mnoge med njimi uporabim v vsakdanji prehrani, so hrana živalim. Poleg tega so samonikle rastline dobri pokazatelji stanja rodovitne prsti, obstoječih klimatskih razmer, rastlinske pestrosti in še bi lahko naštevali njihov pomen v naravi.

Katere rastline gojite na svojem vrtu?
Gojim vse vrtnine, ki uspevajo v tem podnebnem pasu. Prav tako sadno drevje in grmičevje z užitnimi plodovi črnega in rdečega ribeza, malin, joste, robid, aronije, kosmulj, šipkov …, dovolim domovanje samoniklim rastlinam, zeliščem, dišavnicam. Vrt imam naravnan tako, da z njim sodelujem skozi celo leto tudi v prehranskem smislu.

Kje dobite semena?
Uporabljam samo preverjeno ekološka semena. Ker naravno vrtnarim že več let, sem v tem času vzgojila veliko svojih ekoloških semen, tiste pa, ki jih še nimam, dobim v izmenjavi s permakulturnimi in biodinamičnimi kolegi. Vsa ostala manjkajoča semena kupujem v avstrijskem podjetju Rein saat in zadnji dve leti nekaj tudi v slovenskem Amarantu.

Kako pa semena shranjujete?
Za osemenitev izberem najbolj kakovostne rastline. Vsaki vrsti rastlin ponudim ustrezen življenjski prostor. Ko semena posameznih rastlin dozorijo, rastline odstranim z obdelovalne površine, z njih otresem semena na suho zračno površino in pustim, da se posušijo. Osušena posamezna semena prečistim, jih shranim v steklene posodice, označim (vrsta semena, leto pridelave …) in nato shranim v zamrzovalnik.
Drug način pa je bolj enostaven in preprost.

Ko rastline osemenijo na obdelovalni površini, jih pustim, da zrela semena padejo na tla. Ta semena preživijo preostali cikel leta v tleh in ko so godna za novo življenje, vzklijejo in se razvijajo v vsej svoji moči in lepoti. Ta metoda osemenitve je na mojem vrtu udomačena in verjemite mi, da me ravno ta način nastanka novega življenja v tleh najbolj preseneča in notranje osrečuje.

Je pomembno, katere rastline zasadite skupaj?
Rastline so kakor ljudje. Nekatere se imajo rajši, druge manj. Tiste, ki so si bolj naklonjene, uspevajo obilneje, druge manj.

Pred leti smo pomotoma posejali na vrtu zraven zimskega česna nizek grah. Sovražni odnos se je pokazal že v daljši kalitvi graha. Ko je grahu uspelo zrasti do deset centimetrov, je uporni česen povesil stebelca. In tako sta nekaj časa izmenjevala premoč, dokler nista oba dosegla enake ravni in nam ponudila kakovosten pridelek.

Kako komaj čakam, da bomo prišli na vsaj približno enako zavedanje tudi ljudje!

Katere rastline vam uspevajo pozimi v rastlinjaku?
Dobrepolje spada med najbolj mrzle predele v Sloveniji, zato je sveže zelenjave v določenem zimskem času na odprtih površinah manj. Jeseni presadim z vrta v rastlinjak razne vrste solat (endivijo, radič, zimsko solato …), zelišča, gomoljnate rastline (repo, črno redkev, kolerabo, rdečo peso, korenje …). Čeprav rastlinjaka ne ogrevam, mi nudi omenjeno zelenjavo ves tisti čas, ko zelenjave ni možno nabrati zunaj na vrtu.

Kakšne prednosti naj bi imela visoka greda?
Ima jih kar nekaj. Z njo povečamo obdelovalno površino, ponudimo prostor za rast rastlinam z različnimi rastnimi pogoji, s pravilnim oblikovanjem grede ji omogočimo ustrezno vlažnost, za njeno neprestano nastajanje (dodajanje materialov zaradi posedanja zlasti v prvih letih) koristno uporabimo preostanek materialov naravnega izvora, ki se nabirajo v našem domovanju. Kar pa se mi zdi najpomembnejše, je delo z visoko gredo. Delo na vrtu je lahko na ravnih površinah obremenjujoče za hrbtenico. Pri delu z visoko gredo smo vzravnani in tako odpadejo morebitne zdravstvene nevšečnosti.

Kakšen namen ima zastirka?
Najboljši primer zastirke je naravni gozd. Ni samo varen dom rastlin, ampak tudi živali. Gozdna drevesa, grmičevje, cvetice in ostale rastline na gozdnih tleh s svojo rastjo ohranjajo rodovitnost tal, ravno tako pa nudijo varnost živalim in neposredno tudi človeku.

Tudi na vrtu je več oblik zastirk. Najbolj naravna zastirka so rastline, ki prekrivajo tla. Ker pa želimo ljudje na svojih obdelovalnih površinah vzgojiti izbrane kulturne rastline, običajno rodovitna tla odpremo. To pomeni, da odstranimo vse druge rastline in posejemo ali posadimo samo izbrane vrste. V teh primerih je potrebno dodati zlasti v toplem in suhem delu leta naravne materiale, ki gola tla pokrijejo.

To je lahko slamnata, travnata, koprivna (brez semen) zastirka. Nekateri uporabljajo za zastiranje tudi umetne ponjave. Sama uporabljam le naravne materiale z mojega vrta. Okoli dvajset centimetrov debela plast naravne zastirke ohrani na obdelovalni površini stalno temperaturo in vlažnost. Oba dejavnika sta za kakovostno rast rastlin še kako zaželena.

Pozimi je naravna zastirka sneg. Tudi sneg ohranja stalno temperaturo tal in nudi rastlinam ustrezno vlažnost. Kadar pa je leto izredno vlažno, je lahko zastirka tudi leglo polžev. Takrat je bolje, da je ne uporabljamo.

Ali pri kompostih uporabljate tudi biodinamična sredstva?
Na mojih kompostih so zbrani vsi zdravi ostanki in delci z mojega vrta in gospodinjstva. Ker je na mojem vrtu veliko zelišč in samoniklih rastlin, odpadlih vej in vejic od grmičkov in dreves, ker je moj vrt pester, je pester tudi kompost. To lahko trdim tudi po deževnikih, ki si sami najdejo hrano za predelavo v mojih kompostih. Vse, kar počnem na vrtu, želim opraviti z naravnim občutkom do vsega živega in neživega. In vse se zgodi tako, kot želim.

Kako pa z vodo oskrbujete vrt?
Na začetku vrtnarjenja sem uporabljala vodo za zalivanje. Vodo prestrezam s strešnih površin v dva vodnjaka. Torej deževnice ne manjka. Zadnja leta so glede padavin za zunanje obdelovanje zemlje uravnotežena in vrta praviloma ne zalivam. Za ohranjanje vlažnosti v rastlinjaku pa občasno uporabljam deževnico, razredčeno s talno vodo.

Kakšne možnosti ima Slovenija za razvoj permakulture?
Ko je imel leta 1994 v Sloveniji predavanje o permakulturi avstralski učitelj permakulture Max Linddeger, se kar ni mogel načuditi nad pestrostjo pokrajine. Od takrat do danes se je slovenska pokrajina z nenaravnimi posegi spremenila na slabše.

Preveč je zavladal trg kapitala, stremljenja po čim večjem dobičku so v pokrajini naredila mnogo škode. Vendar sem optimist. Čutim prebujanje ljudi, ki sicer s počasnimi in previdnimi koraki pristopajo k naravi, k našemu izvoru. Ne sme nam biti vseeno, kakšno naravno dediščino bomo zapustili našim zanamcem, ne smemo si dovoliti, da živimo, pa ne vemo, da obstajamo.

Kako pa je s permakulturo v mestih?
Permakultura sega kot praktična filozofija na vsa življenjska področja. Tudi v mesta. Resda se je začelo gibanje z naravno pridelavo hrane, toda če hočemo naša življenja obogatiti, to pomeni, da živimo naravno na vseh življenjskih področjih – od smotrnega ravnanja z energijo, naravnih danosti in socialnih elementov do čisto abstraktnih elementov, kot so etika, informacije, izbira pravega časa …

Naša mesta so osiromašena teh vsebin. Če samo pogledamo predele mest, kjer so zgrajene puste stavbe brez občutka za uporabno in lepo; mestne zelenice izginjajo, vse več je betona …

Vprašate me, kje začeti? Pri sebi.

Vnesimo v svoj notranji svet lepoto bivanja in to zaživimo v naših bivališčih, v pristnih in iskrenih medosebnih odnosih, našem odnosu do rastlin, živali in na koncu tudi do denarja. Verjemite, da se nam bo začel svet sčasoma spreminjati. Te občutke zazna tudi naša okolica, ki se začne sčasoma odzivati z dobrim. Vse poteka v koncentričnih krogih, vse je iz dneva v dan večje in lepše, dokler ni krog lepega, dobrega, koristnega … sklenjen.

Andreja Paljevec