|  Predlogu, da bi na dan 15-letnice osamosvojitve imela naša slovenska vojska parado nasprotujejo nekateri pobudniki civilne družbe. Nasprotovanje utemeljujejo z dejstvom, da je Slovenija miroljubna država in da ni na mestu, da bi manifestirali in izkazovali simbole svoje vojaške moči, ker naj bi to bilo v nasprotju z njeno miroljubno držo.
Okrog tega vprašanja se mi porajajo nekateri tehtni premisleki. Kot prvo se mi zdi zelo nojevsko, da se oklepamo tako partikularne drže, saj smo državljani glasovali za vstop v NATO in Slovenija je članica NATA, kar pomeni, da imamo vojsko in da smo sprejeli tudi načela NATA in da kot njegova članica izvajamo politiko NATA. Obrambo naše domovine smo dali pod dežnik NATA. To daje naši državi status oborožene sile s plačano vojsko, ki služi za miroljubne namene in vzpostavljanje miru na kriznih območjih.
Obrambni ministri Evropske unije in desetih pristopnic, med njimi tudi prejšnji slovenski minister za obrambo, so se v Bruslju sestali na neformalnem zasedanju, na katerem so med drugim razpravljali o prevzemu vojaške operacije v Bosni in Hercegovini iz rok zveze NATO v roke unije. Strani prevzem pripravljata že več časa in je postalo jasno, da bo zavezništvo v državi ostalo kljub predaji operacije, saj bo ohranilo nekatere strateške naloge. Slovenija se kot članica NATA aktivno vključuje v dejavnosti zavezništva in si prizadeva igrati čimbolj vidno vlogo, zlasti v partnerstvu za mir.
Dne 16. aprila 2003 se je Severnoatlantski svet (NAC) odločil, da NATO avgusta 2003 prevzame izvajanje mirovne operacije OZN ISAF IV v Afganistanu. Ime, mandat in poslanstvo operacije se po prevzemu poveljevanja ne bodo spremenili, še vedno gre za mirovno operacijo OZN, ki jo bo s svojimi zmogljivostmi izvajal NATO. V njej bodo sodelovali tudi slovenski vojaki. NATO že od svoje ustanovitve namenja zaščiti prebivalstva veliko vlogo, zato je v preteklih desetletjih razvila zmogljivosti za pomoč pri zaščiti civilnega prebivalstva v primeru naravnih nesreč. Partnerstvo za Mir zavezništvu omogoča, da sodeluje s partnerji tako na področju pripravljenosti na nesreče kot tudi pri odzivih, če do nesreče pride, tako v partnerskih državah kot tudi v članicah zavezništva. Medtem ko je zelo uspešno sodelovanje na področju civilno-kriznega načrtovanja posledica okrepljene civilne pripravljenosti v partnerskih državah, pa predstavlja ustanovitev (EADRCC) in Euro-Atlantic Resopnse Dispotnse Diatster Unit (EADRU) velik korak naprej v skupnem prizadevanju držav EAPC, da zagotovijo pomoč prizadetemu prebivalstvu. To kaže tudi na pripravljenost držav članic EAPC, da razvijejo operativne zmogljivosti ter zagotovijo praktično sodelovanje na področjih, ki se tičejo vseh njih.
V zadnjih letih se je EADRCC s svojimi aktivnostmi vključila tudi v iniciativo Pakta stabilnosti. Slovenija že vrsto let aktivno in redno sodeluje v EADRCC.
Znanstveno raziskovalno in izobraževalno področje se je v članicah NATA začelo kmalu po ustanovitvi organizacije leta 1949. V času hladne vojne sta znanost in tehnologija soodločala o ravnotežju sil med obema super silama. Danes želi NATO z znanstvenim programom spodbujati in podpirati mednarodno sodelovanje med znanstveniki iz držav članic in partnerskih držav v prizadevanju za večji razvoj in mir. Sodelovanje s tehnološko najbolj razvitimi državami je nadvse pomembno tudi za Slovenijo.
Znanstveni program NATO je osnovna sestavina tako imenovane tretje dimenzije, kjer se vojaškemu in političnemu sodelovanju članic zveze NATO, v zadnjih letih pa tudi partnerskih držav, pridržuje tudi sodelovanje na področjih civilno kriznega načrtovanja in upravljanja, znanosti ter varstva okolja.
Finančna podpora NATO je namenjena zlasti izboljšanju izmenjave informacij, izobraževanju raziskovalnega kadra v partnerskih državah, razvoju raziskovalne infrastrukture in skupnim raziskovalno razvojnim projektom.
Pozitiven vidik znanstvenega sodelovanja držav NATO s partnerskimi državami je tudi krepitev zaupanja in s tem odpiranje dostopa do novih, naprednih tehnologij za obe strani. Lažji dostop do naprednih znanj in tehnologij je še posebno pomemben za majhne države, ki bi zaradi omejenih človeških virov in manjših materialnih možnosti težko same razvile in dosegle potrebno znanje in opremo.
Temeljna naloga zveze NATO je od njenega nastanka zagotavljanje kolektivne obrambe pred zunanjo agresijo na države članice. Vojaškemu in političnemu sodelovanju članic zveze NATO, v zadnjih letih pa tudi partnerskih držav, se vrsto let pridržuje tudi sodelovanje na področjih civilno kriznega načrtovanja in upravljanja, znanosti ter varstva okolja. Sodelovanje na področju nevojaških vsebin uvršča NATO v t.i. tretjo dimenzijo. Slovenija je že vrsto let aktivno vključena v vsa področja sodelovanja.
Slovenske vojske torej ne moremo pojmovati kot vojske, ki bi se utegnila razkazovati kot potencialni agresor; kot vojska moči, s katero bi ustrahovali kakšen drugi narod; kot vojska potencialne moči, ki bi lahko prevzela oblast v svoje roke, temveč kot narodno vojsko, ki je udeležena v obrambi lastne domovine v primeru agresije, v partnerstvu za mir in za solidarno obrambo članic NATA, če jih agresor napade in nenazadnje tudi v primeru elementarnih nesreč opravlja pomembne naloge zaščite in reševanja.
Ne vem zakaj bi takšno vojsko slovenski narod skrival, zakaj je ne bi pokazal javnosti in ji izkazal zaupanje, časti in hvaležnost na dan slovenske državnosti, ko pa so ti mladi fantje pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja za domovino. In nenazadnje je to slovenska vojska, ki je proti agresorju JLA izbojevala osamosvojitev Slovenije. Zakaj ne bi naše slovenske vojske pokazali kakšna je ljudem, s kakšnimi težavami se ubada, kako je organizirana, kaj zna in kaj je zmožna narediti za svoj narod.
Za moje pojmovanje je civilna iniciativa, ki se tega brani, svojevrstna hipokrizija, ki pripisuje slovenski vojski napačno pojmovanje in razumljenje njene vloge med ljudmi in se spreneveda. .Ne gre za izkazovanje vojaške moči, temveč zato, da so slovenskemu narodu pokaže kdo je ta vojska, ki nas je sposobna braniti v primeru agresije, kdo je ta vojska, ki je izbojevala osamosvojitev in oblikovanje naše državnosti. Za moje pojmovanje je takšna drža, ki svojo vojsko potiska v kasarne in vežbališča, zanjo podcenjevalna in žaljiva. Takšna drža, kot jo kažejo »pacifisti« civilne iniciative je nadzorniški sen humanosti, ki je slepilo resničnega stanja in napačno razumevanje njene vloge. Slovenska vojska je vključena v funkcionalizem nacionalnega in svetovnega reda miru. Je ustavna kategorija. «Pacifisti« pa so lahko toliko časa pacifisti, dokler ni ogrožen narodov interes. V primeru agresije, bi se zaradi nujnosti stanja, ki bi se utegnilo primeriti, in po naravi stvari spremenili v borce za svobodo svojega naroda ali pa bi nekateri celo emigrirali na varno in pustili svoje ljudi na cedilu. Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so v času osamosvojitvene vojne odšli na varno v tujino.V mirnem času je zelo lahko biti estet humanizma in obsojati nasilje. Vsi obsojamo nasilje, vendar tu bi po mojem mnenju moralo biti več mesta za moralno refleksijo, kaj pravzaprav slovenska vojska je in kaj za slovenski narod pomeni. Slovenska politika in slovenska vojska ni sprijaznjena s svetom nasilja. Zapirati slovensko vojsko v kasarne je neverjetno nojevsko, hipokrezija in sprenevedanje. Vprašanje vrednot se je očitno obrnilo na glavo.Zame predstavlja veliko večje nasilje ohranjanje imen raznih ulic po skrajnih revolucionarjih, ki so z orožjem uveljavljali svojo politično moč in zasedli komandne položaje oblasti. Tudi za čiščenje lastnega naroda. Ali ne vzbujajo takšna imena ulic nemir v človeku?
Kdo hoče zasenčiti osamosvojitveno vojno morda tudi z že izživeto slavo svojih dejanj in onemogočiti, da bi se naša slovenska vojska, ki je izbojevala osamosvojitev in državnost naše mlade države, skrivala kot neobstoječa? Ali je ta vojska kaj drugačna od tiste, ki se je borila za osvoboditev od okupatorja? Zakaj ni prevladal predlog, da pokažemo v javnosti slovensko vojsko, seveda na način, ki spodbuja domoljubje, občutek varnosti in nacionalno zavest, ne pa kot silo moči? Četudi je vojska lahko represivni aparat v določenih okoliščinah, je le-ta tudi neobhodna formacija v primeru elementarnih nesreč.
Zame veliko bolj bodejo v oči mogočne jahte tranzicijskih veljakov, zasidrane v marinah, pa dragi avtomobili na cestah, ki so kupljeni z delavskim denarjem, ki očitno civilne iniciative ne motijo. In konec koncev saj ne gre za razkazovanje razkošnega Titovega Galeba, temveč za skromni čoln, s katerim ne zmoremo niti obvladovati nadzora našega morja. Hinavščina nas je očitno privedla do absurda, da ne znamo več ločiti vrednot. Naj se torej odvija slavje 15-obletnice osamosvojitve Slovenije potiho, sramežljivo in neopazno? Kaj bomo skrivali naše osamosvojitvene borce, da ne bi zasenčili duha kakšnega mita? S pretvezo o pacifizmu, ki očitno izhaja iz zaslepljenosti določenih krogov, si torej dragi državljani, privezite in zakrijte oči! Zame je podpisovanje peticije proti paradi ob obletnici 15-letne osamosvojitve Slovenije žalitev za slovensko vojsko.
Nasprotovanje, da bi pokazali v javnosti svojo vojsko je samozaslepljenost, v kateri poplesuje pred očmi himera, ki se drži v distanci, ni prijetna za oči, zato jo ignorirajmo v imenu »pacifizma«, kajti slovenski narod ljubi mir in noče pokazati svoje vojske kot sile moči. Saj tudi ni potrebno, lahko jo pokažemo v njeni pripravljenosti za obrambo domovine in v njenih človekoljubnih funkcijah, kot so reševanje v primeru elementarnih nesreč in podobno. Za božjo voljo kdo pa ljubi vojno. Vojna pride, ko niti ne veš kdaj. Pride in z njo se mora človek soočiti. Ali se bomo tedaj borili s "senco" svojega pacifizma ali z izurjenimi in izšolanimi vojaki, ki so vešči obrambe domovine, vzpostavljanja miru in reševanja. Civilna iniciativa daje vojsko v kasarne, tako kot meščani postavljajo pokopališča in bolnišnice na obrobje mesta, da ne motijo pogleda in ne spominjajo na neprijetne stvari.
|
NE ZAMUDITE
Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
Prispeval/a: ka dne petek, 3. marec 2006 @ 10:43 CET
v sestavku "ugotavljate"(kritično) ,da "smo". glasovali oz.dločili za vstop...
povprašam vas v čem je "nojevsko obnašanje"? ,ker sem(smo) proti paradi ...sama NISEM glasovala( za) vstop v NATO...
moje (civilno) in (duhovno) prepričanje mi to dopušča.. . vseli me ,da v tem prepričanju in delovanju nikakor nisem osamljena...
...( je čisto jasno ,,enostavno in pošteno...)
...prav rada bi vas imela v"svoji" družbi...
lp branka
Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 3. marec 2006 @ 14:46 CET
z vašim komentarjem se popolnoma strinjam in me imate duhovno v vaši družbi. Sem za mir, sožitje med narodi, proti vojni, proti paradam, proti nasilju, proti terorizmu, duhovno odklanjam vse stvari, ki predstavljajo aparat represije. Ne morem pa odklanjati in odganjati stvarnosti, v kateri živim in si pred njo zatiskati oči . Stvarnost pa je takšna kakršna je, kakršno vidimo vsak dan pri poročilih na TV, o kateri prebiramo časopise in se z njo soočamo. Mir ni odvisen od posameznika, niti od miroljubne drže naroda. Smo majhen narod in nekje smo morali med vsemi slabimi možnostmi glede svoje varnosti, izbrati tisto, ki je bila v danem trenutku najslabša. To je bil Nato. Jaz duhovno se po svojem prepričanju ne vidim v Nato. Vendar vojska je stvarnost, vojska je dejstvo. Sprašujete me v čem je nojevsko obnašanje. Noj zatiska glavo v pesek in če človek noče ali ne želi videti resničnosti pred svojimi očmi, se obnaša po nojevsko. Duhovno prepričanje o miru je eno, manifestiranje pacifizma na zanikanju slovenske vojske kot pojavne varnostne formacije v javnosti je pa drugo. Duhovno pacifistično prepričanje nič ne koristi, ko je nek narod napaden od agresorja. Mir in odklanjanje nasilja sta vrednoti. Odmišljanje stvarnosti, kot da se nas varnost lastnega naroda ne tiče in da smo proti vojski pa je romanticizem ali turizem duha, ki si ga lahko privoščimo kot eksotiko v miroljubnih časih in je popolnoma neuporaben v času vojne. Sama sem kot otrok doživela drugo svetovno vojno z vsemi grozotami in sem žrtev vojnega nasilja. Zato vem kaj je vojna in kako pomembna je obramba svojega naroda. Nato?
Ali imate kakšno boljšo "realno" alternativo? Nevtralnost države, kot jo ima n. pr. Švica, priznavajo drugi, si je sam ne moreš vzeti in razglasiti.
Spremenimo torej duha v slehernem Zemljanu. Na tem moramo delati, delati mora vsak na sebi, na spoznanju, da mu je mir vrednota in sveta stvar. Da,vendar kako, povejte mi kako to doseči pri tistih, ki vojno povzročajo zaradi svojih lastnih koristi! Kako rešiti ta problem v svetovne merilu in kako zagotoviti varnost naše domovine brez vojske?
Na platformi miru in sožitja naj ne bi smelo biti ne bolečine, ne nasilja, ne avtoritete in odpraviti je treba morebitno usodo gorja. Takšen "pacifizem", izražen skoz nasprotovanje paradi naše slovenske vojske na dan državnosti, je za moje pojme zmota in konfuzija humanega. Strinjam se s tem, da je opcija miru poslednja zadeva človeštva. Pri tem se postavlja vprašanje o krivdi in pravičnosti, politiki in odgovornosti, skratka odgovoriti si je treba in odpravti vzroke vojne. Živimo še ljudje, ki od smrtonosne groze nismo mogli zatisniti opčesa, ko se je v naši neposredni bližini, v naši prejšnji skupno državi odvijala vojna. Projekt miru je vedno postavljen na laž, katastrofalno propade, ko pride čas, da nam zobe pokaže vojna. Več mesta bi moralo biti za moralno reflekcijo vzrokov, ki privedejo do vojne. Vendar mi živimo sedaj v miru pod varnim okriljem molka in ni nam treba tega martirija gledati in niti misliti nanj. Dovolj je da smo "pacifisti" in zadeva je rešena.
Ali res?
Komentarji k tej temi bodo nedvomno odprli nove razsežnosti tega problema, o katerih se želimo pogovarjati.
Lep pozdrav
Tatjana
Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 3. marec 2006 @ 22:09 CET
"Porečete", da nisem dosledna v svojih mislih, ko sem zapisala, da smo majhen narod in nekje smo morali med vsemi slabimi možnostmi glede svoje varnosti izbrati tisto, ki je bila v danem trenutku najslabša. To je bil Nato. V tedanjem trenutku tudi nismo imeli in tudi danes nimamo nobene druge alternative kot Nato. Nato je v vlogi svetovnega "žandarja", v službi interesov velikih in kapitala. K nam je pljuskinil iz ZDA in zapada nebrzdani liberalizem, ki je v soočenju z idejami pravičnosti, solidarnosti in etične zavzetosti, neučinkovit. Nebrzdani razvoj ogroža človeštvo. Naš narod se je znašel v tem kolesju. Smo del velike skupnosti in nimamo druge alternative. Od moralne in realne moči velikih sil sta odvisna demokratični proces in prihodnost celega človeštva. Tudi kako se bo onašal Nato in kaj bo Nato počel.
Bolj kot vprašanje parade da ali ne, se mi zdi pomembno kakšna je pravzaprav sociopsihloška diagnoza naše družbe, kako se bomo v bodoče soočali s posledicami industrijskega in tehničnega razvoja sveta. Samo poglejmo zanimivi fenomen, ki ga ni težko opaziti v naši družbi. Sile "nebrzdanega liberalizma", katerega zastavo je nad deset let nosila LDS, so čakale, da bi uredile pravno državo (sprejemanje zakonov in vzpostavitev normalnega delovanja sodišč in policije za odkrivanje gospodarskega kriminala), toliko časa, da so se uredili finančni prviligeiji zainteresiranih vladajočih struktur. Ko bo lastninjenje končano, bo treba urediti pravno državo, da bo varovala nove bogataše. To je posmeh liberalizma narodu. Davčna uprava, računsko sodišče in celotni aparat zasleduje male vsote, medtem ko so malverzacije in protipravni postopki velikih in vplivnih, celo v držanih organih, ki poslujejo v nasprotju s pravili, ostali zakriti, da lahko maloštevilni še bolj bogatijo. In tako smo pod krilatico tržnega upravljanja gospodarstva, prenesli v naše življenje vse kar nam je zapad slabega ponudil in na nek način vsilil s svojo "civilizacijo" in miselnostjo.
Pripadnost neliberalizmu ni pripravljena sprejeti pravil igre resnične demokracije, dve jalovi sili sta pri nas - ena koketira s kontinuiteto preživelega, druga pa uporablja za demokracijo nesprejemljive metode skrajnega neoliberalizma. Naša družba je žal, brezoblična masa, ki so ji pomembne samo barve vladanja, ne pa tudi presežno dostojanstvo človeka, ki se kaže v socialni pravičnosti. Zaradi nerazčiščenosti družbenega prostora, kjer še ni jasno kaj hočemo in kaj od Nata sploh pričakujemo, se bomo še kar nekaj časa ukvarjali s težavami in se prerekali z očitki zaradi štirih vojakov, ki gredo v Irak in si na tak način poceni nabirali točke na strani določene politične opcije, ki je v bistvu z vso zagnanostjo šla v Nato. Poleg tega se bomo pa še preprirali s sebičnimi Hrvati in se dajali za kos slovenske zemlje, ki jo zaseda Slovenec Joras in je nekoč spadala pod občino Piran. Odločiti se moramo, ali bomo našo družbo urejali po načelih pravičnosti in morale, ali po volilni in finančni moči skupin. Posledice komunističnega družbenega reda so prav tako škodljive za človeka, kot je škodljiv neoliberalizem, ki prihaja k nam z vso navlako, ki jo Slovenija ni rabila za preživetje.
Zato menim, da bolj kot to, da tistih nekaj vojakov slovenske vojske spustimo iz kasarn in vežbališč med ljudi, je pomembno kako bomo nerazumljive zaplete ob osnovnih vprašanjih poštenosti, pravnega reda, medsebojnega zaupanja in spoštevanja skupnega dobrega presegli sedanje stanje in uveljavili pravila, ki zagotavljajo da vsak pride na svoj račun, da torej doseže, kar mu gre po naravnih zakonih. Komu smo podobni Slovenci po civilizacijskih pridobitvah, po demokratični zavesti, po zavesti pravne države in družbenega reda? Ali je postala kršitev moralnoetičnih norm pravilo, ali smo postali ljudje, ki se na nobenega več ne moremo zanesti in se samo prerekamo med seboj. Vsi smo rojeni svobodni in enaki. In če imamo z ustavo konstituirano vojsko, potem bodimo do nje takšni kot smo do vsakega drugega poklica, ki deluje v našem prostoru. Ne obešajmo na našo slovensko vojsko tistih negativnih družbenih silnic, ki delujejo v nas samih in se jih na nek način bojimo - bojimo se nasilja, ki smo ga polni zaradi družbenega stanja, s katerim nismo zadovoljni. Slovenska vojska ni za to prav nič kriva. Slovenska vojska deluje v skladu z vojaško doktrino, politiko pa ustvarjamo mi, ki našo oblast obnavljamo in ohranjamo, da nam kroji usodo. "Nato" je pa dejstvo, zato se z njim sprijaznimo. Ljudje smo tako samo neznaten člen v vsem tem svetovnem kolesju ideologije nebrzdanega liberalizma, ki je zasedel mesto prejšnjega totalitarnega režima. In to je temeljni družbeni problem.
Tatjana
Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
Prispeval/a: MC dne sobota, 4. marec 2006 @ 22:14 CET
Popolnoma nesmiselno je govoriti, kako so bile vojaške parade v bivšem (komunističnem) sistemu militantne, enoumne, napihnjene, zlagane, dandanašnje pa naj bi bile miroljubne, poštene in s pravimi motivi. Za mnoge je bilo življenje v času Titovih parad lepše, nekateri se še z nostalgijo spominjajo avstroogrskega paradnega blišča in tudi Karadžordževiči so se pred »svojimi narodi« radi kazali v vojaških uniformah. In v vsakem času so ljudje ljubili »svojo« domovino, se borili in umirali zanjo, tudi če jim je bila še tako strašna mačeha. Vsako leporečje o tem, kakšna je Slovenska vojska v primerjavi s Avstroogrsko ali Jugoslovansko vojsko je zato nesmiselno. Nekoč - še kot pionirčki, smo bili ponosni na JNA in danes se zaradi tega lahko počutimo tudi kot bedaki, ampak v tistih časih je bilo navdušenje večine pristno. Če takšnega navdušenja danes ni več, to kaže kvečjemu na to, da so se zamenjali maliki. Zato se strinjam s tabo, Tatjana, ko govoriš o vrednotah. Vendar parada ne more reševati problema vrednot, ne more ljudem vcepiti nacionalnega ponosa, vojaška parada ne more služiti kot neke vrste domovinska vzgoja. Zaradi tega ljudje ne bodo obešali zastav. Atribute državnosti smo si Slovenci priborili tudi z vojsko in s pomočjo vojaškega upora, toda tisto, kar nas opredeljuje kot Slovence, je najprej in v prvi vrsti naš jezik, naš odnos do jezika in do naše kulture. Paradiranje Valukov in nizki preleti Pilatusov tukaj ne pomagajo nič, so lahko kvečjemu dober »performance« za kruha lačne in iger žejne množice. Slovenska vlada bi veliko več naredila za slovenstvo, če bi uvedla npr. ničelno davčno stopnjo za slovenske knjige, vendar – kot vse kaže – to ni v kontekstu reformne politike naših vladalcev.
Tatjana, veliko si napisala o NATU. Ne razumem pa, kaj ima pravzaprav NATO opraviti s parado. Zakaj bi odločitev Slovencev, da Slovenija postane njegova članica, moralno obvezovala Slovenijo, da mora ob dnevu državnosti prirediti vojaško parado. Tudi če bi to počele vse članice NATA (pa še zdaleč ne), tega Sloveniji ne bi bilo potrebno početi. K temu je ne obvezuje noben podpisan sporazum, niti priporočilo. Pustimo ob strani, kaj NATO je in kakšna je njegova vloga. Tudi o tem bi se dalo razpravljati, vendar bi na ta način zašli predaleč od tega, o čemer želimo razmišljati, ko imamo pred očmi vojaško parado. Med »paradniki« so danes predvsem zmagovalke II. svetovne vojne (ali tiste države, npr. kot Italija, ki si to domišljajo) ter nekatere manjše države bivšega socialističnega bloka, kjer so se »paradiranja« učili od svojih bivših gospodarjev. Če bi kdo lahko v Sloveniji paradiral, potem bi to bili lahko kvečjemu bivši partizani (ki si miniaturno parado sicer privoščijo v Dražgošah), vendar bi bila tudi takšna parada pravzaprav neke vrste zgodovinski anahronizem in bi prej pripomogla k ločevanju duhov, kot pa k utrditvi nacionalne samozavesti. Povezovati vojaško parado z bojem za slovensko neodvisnost je tudi nesmiselno, saj bi potem morala paradirati predvsem slovenska policija (ki je nosila levji delež v spopadih) in mogoče teritorialna obramba (ki je sedaj ni več), predvsem pa slovenski politiki in diplomati, ki so v kritičnih trenutkih dobro taktizirali, ohranili mirne živce in izpeljali umik JNA brez nepotrebnih žrtev. Slovenske osamosvojitveno vojno (po obsegu vojaških spopadov in po žrtvah) ni mogoče primerjati z drugo svetovno vojno, še z kmečkimi upori ne.
Vojska je (zaenkrat) nujnost. Tudi za takšno državo kot je Slovenija. Mogoče v nekem smislu celo bolj, kot to velja za večje, profilirane in na političnem zemljevidu uveljavljene države. Jezik pacifistov, ki kategorično zavračajo vsako vojsko in prisegajo na nekakšno pravljično »dolino miru« tukaj in zdaj, se tudi meni zdi otročji in skregan z zdravim razumom. Vendar vse to nima nič opraviti s parado. Imeti vojsko in ne prirejati parad je popolnoma realna možnost. To dokazujejo mnoge evropske državice, ki so tudi članice NATA. Argument, da želimo s parado ljudem pokazati, kaj premore naša vojska, je popoln nesmisel. Ne želim se pridružiti tistim cinikom, ki pravijo, da bore malo ali skoraj nič, vendar menim, da je mogoče »radovednost« tistega dela državljanov, ki jih to zanima, veliko bolj učinkovito potešiti na druge načine, npr. z dnevom odprtih vrat, izobraževalnimi oddajami na televiziji, z izdajanjem strokovnih revij, biltenov in še s čim. Povezovati navdušenje ali celo zgolj zanimanje za parado z nacionalno zavednostjo, nasprotnike parade pa označevati s hipokriti, noji, sprenevedanjem, s samozaslepljenostjo, v kateri poplesuje pred očmi himera, in s podobnimi težkimi besedami, pa me spominja (tako kot parade) na neke minule čase, ko so kot sovražne elemente označevali vse tiste, ki se niso udinjali enoumni politični doktrini.
Vojska je vedno takšna, kot je politika države, ki ji služi. Ne obstaja dobra ali slaba vojska. Obstaja kvečjemu dobra ali slaba politika. Vojska je vedno predvsem orodje. Vojaki so najprej državni uradniki, za nameček so še dresirani, da izpolnjujejo povelja. Vojsko lahko pošlješ na resnične mirovne operacije, lahko jo pošlješ, da pomaga v primeru elementarnih nesreč, lahko jo uporabiš za obrambo domovine, lahko jo pošlješ v naloge razminiranja (ekološke demilitarizacije) – do pred kratkim je Slovenska vojska sodelovala izključno v takih operacijah – in to je razlog, da sem tudi jaz tako vojsko (predvsem pa tako politiko), spoštoval. Lahko pa vojsko pošlješ npr. v Irak, kjer sodeluje pri urjenju domače vojske, ki jo resnici na ljubo, niti večina Iračanov ne smatra za domačo vojsko, marveč kvečjemu za vojsko »domačih« izdajalcev. V tem kontekstu govoriti o mirovni operaciji v Iraku seveda skrajno perverzno, pa četudi to prihaja iz ust miroljubnega predsednika. Irak je okupiran, zavojevan in ponižan – napad na Irak je v nasprotju z mednarodnim pravom, je klasična agresija, ki so jo izvedle ZDA s svojimi sateliti (ponosni smo lahko, da med njimi ni bilo Slovenije – pri meni, je to razlog za ponos, ne pa neko razkazovanje Valukov in Pilatusov), na osnovi lažnih podmen in seveda brez mandata ZN. Gre za barbarstvo v najbolj brutalni obliki – za čisti naftni kolonijalizem. V Iraku (razen okupacije) poteka še krvava bratomorna in verska vojna med Šiiti in Suniti. S tem, ko je Slovenija v Irak poslala svoje vojaške inštruktorje, je tudi Slovenska vojska postala okupacijska vojska (prvič v zgodovini). Podpira okupatorjeve pomagače (Iraške belogardiste) oziroma eno izmed sprtih strani v državljanski vojni, ki jo je zakuhala imperialistična politika gospoda Busha. Seveda to ni madež Slovenske vojske, marveč najprej madež slovenske politike – gre za iste naredbodajalce, iste protagoniste, ki danes zagovarjajo vojaško parado.
>»Zame veliko bolj bodejo v oči mogočne jahte tranzicijskih veljakov,
>zasidrane v marinah, pa dragi avtomobili na cestah, ki so kupljeni
>z delavskim denarjem, ki očitno civilne iniciative ne motijo.«
Z delavski denarjem je danes pravzaprav kupljeno vse! Mićo bi rekel, da so z delavskim denarjem kupljene tudi pesniške zbirke. Tatjana, ti govoriš o dragih jahtah in avtomobilih. Pacifisti govorijo o tankih in letalih. Gre za lestvico vrednot. Jahte tranzicijskih veljakov in dragi avtomobili so samo zunanja manifestacija kapitalistične družbe. Jahte in dragi avtomobili so prepoznavni znak zahodne družbe, vzbujajo zavist in tekmovalnost, ki predstavljata gonilo takšne družbe, ki – paradoksalno – temelji na t.i. krščanskih vrednotah. In najbrž se boš strinjala z mano, da je pravzaprav vseeno, če so veljaki tranzicijski ali jih je morda naplavil fevdalni čas. Gospostvo, ki ga izvajajo neoliberalni tajkuni, ki v življenju niso prebrali niti ene resne leposlovne knjige, je v principu enako gospostvu, ki ga izvajajo fini gospodje – Vatikanski ekonomi, ki znajo latinščino in imajo tri doktorate iz družboslovnih ved in ni veliko drugačno od gospostva, ki so ga izvajali privilegirani »tovariši« v komunističnem sistemu.
Mogoče imaš prav in je res na pohodu neke vrste nihilizem, ko ljudi dejansko ne zanima nič takega, kar jih tudi ne zabava ali jim ne prinaša neke neposredne materialne koristi. Odpor Slovencev do vojaške parade je mogoče razumeti tudi na takšen način in v kontekstu brezbrižja (po sistemu - to se nas ne tiče), ki je nedvomno bolj simptom današnjega časa, kot pa simptom minulih časov. Vendar je - potegniti sklep, da je zaradi tega vojaška parada »vrednota« in postaviti odnos do »parade« za kriterij pri ocenjevanju domoljubja, popolnoma absurdno. Še posebej zato, ker obstajajo neprimerno bolj usodna brezbrižja.
Živimo v času simulakrov, v času sistematičnega bombardiranja ljudmi z informacijami, ki naj bi nas vznemirile, nas prestrašile, nas naredile bolj občutljive, a nas v resnici delajo brezčutne in otopele. Živimo v času »Vzemi ali pusti«, v času »Najšibkejši člen«, živimo v času medijskih spektaklov, maškarad, svečanih otvoritev, množičnih praznovanj, koncertov, pogrebov in drugih razkazovanj. Vojaška parada v tem pogledu nikakor ni anahronizem časa. Če je ljudje ne marajo, je to predvsem zato, ker jim vzbuja občutke nelagodja.
Gorje nam, ko bomo tako preplašeni, da se bomo zaradi vojaške parade počutili bolj varne. In gorje nam, ko bo naš nacionalni ponos tako na psu, da nam ga bo lahko dvignila le vojaška parada.
p.s.:
Mene osebno dragi avtomobili na cestah že nekaj časa ne motijo več. Odkar tudi sam vozim Mercedes, ugotavljam, da to pravzaprav ni nič takega. Od ostalih avtomobilov se razlikuje predvsem po tem, da ima namesto ročne, nožno zavoro. Starejši modeli imajo spredaj na pokrovu pokonci štrlečo srebrno zvezo, ki lastnikom (dokler se ne navadijo nanjo) daje prijeten občutek, da so nekaj več. In seveda - tudi moj Mercedes je kupljen z delavskim denarjem.
Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 7. marec 2006 @ 22:25 CET
tvoj komentar o paradi na dan osamosvojitve je zanimiv, saj osvetljuješ stvari pragmatično s stališča tvoje življenjske izkušnje.
Ko človek živi še v svojih idealih, zdrsne v v tisto opredeljenost, ko so mu ideali (mislim domovinske vrednote) postali neke vrste stalnica. čustva so pristna.
Po pravici povedano me je malce strah tega pragmatizma mladih. Zame ima domovinsko čustvo sakralen značaj, je temelj ljubezni. Jaz sem se naučila videti v slovenski vojski ljudi, ki ljubijo svojo domovino in so zanjo pripravljeni žrtvovati tudi življenja. Ko sem iskala sebi primernega Boga, mi je bila prva domovina.
Kako naj ti rečem moj odnos do parade pač temelji na tem. Gre za neke vrste povezavo s kvalitetami predanosti, aspiracije, ljubezni do bližnjega, do svoje zemlje, do svojega doma, do svoje domovine. Temu primerna je tudi moja pesem Oda domovini.
Jaz imam drugačno življenjsko izkušnjo za seboj, in dokler en sam človek veruje v domovino in ljudi, ki jo lahko ubranijo pred sovražnikom in so zanjo pripravljeni dati življenje, potem je ta domovina vredna svojih sinov.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
Prispeval/a: titanic dne sreda, 8. marec 2006 @ 09:50 CET
Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
Prispeval/a: gabriel s dne sreda, 8. marec 2006 @ 18:40 CET
Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
Prispeval/a: ka dne sreda, 8. marec 2006 @ 23:50 CET
... samo ,ker tako vztrajno z sprašuješ kje "smo" bili "takrat"???
...v vsem času "aktivna",v (združenju) staršev(neformalnem)
aktivna v delovanju za čim bolj( neboleče) in hitreje "rešiti " "otroke"(prestrašenene po svoji krivdi) ... še mnogo drugega... tudi kasneje...delovnje v humanitarnih akcijah...
iz vojske "okupatorskie".. pomagala skupno s humanitarnimi (rdeči križ...) dostojno "predajati" staršem mladeniče(okupatorje naše domovine) ...toliko je proti-rečja ,da ni mogoče pravilno izražati vsa dejstva...
...na koncu še "pomagala" dezertirati sinu in njegovemu sotovarišu (takrat "služil" v okupatorski )iz bivše JLA... (sama) iz druge republike...dolga in ne/prijetna z občutkom ne/moči preživeta pot v "svobodo"....(pomoč policije doma...) ....
....."danes"za sedanjost?????..bi ti lahko še naštevala ..vem ,da za vse najdeš (svoje) "argumente"(verjetno tudi lastna izkušnja) zato nimam namena obrmenjevati svojega dušnega miru...niti tvojega...
..pa ne zameri ...!!!! ...,če imam o pradah izoblikovano(svoje lastno mnenje ,ki temeji na izkušnjah)...
...MILITARIZEM ŠE NOBENEMU NI NAREDIL DOBREGA... ni/sem dober državljan svoje domovine...???? predvsem sem človek..
pa tudi ,če me imenuješ "pacifist"......
..vsk nosi svojo "zgodbo"... !!! zato torej ....???!!!
lp pozdrav...branka
Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
Prispeval/a: ivangop dne četrtek, 9. marec 2006 @ 09:35 CET
Po vojni so vsi heroji/generali,ko je pa šlo za biti ali nebiti,so pa poslušali in gledali iz toplih naslonjačev dogodke in niso vedeli NIČ.
Danes pa te isti ljudje VEDO VSE,poučujejo vso slovensko občestvo,s svojimi umotvori.
Lahko je danes umovati in kritizirati našo vlado,kar je najlažje,ne vedo ali pa nočejo vedeti, da so ravno ti ljudje,ki sdaj vodijo našo vlado,bili takrat v prvih bojnih vrstah.
Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
Prispeval/a: gabriel s dne četrtek, 9. marec 2006 @ 21:57 CET