Si še predstavljamo življenje brez pametnih telefonov? Zakaj jih tako obožujemo? Ker nas povezujejo s številnimi ljudmi? Ker imamo zaradi njih lahko več povezav? Toda vprašati bi se morali, koliko smo z njimi zares povezani? Si povezanosti z drugimi želimo, toda z omejitvami, ki jih prinašajo telefoni?

Ali z SMS-sporočili še posredujemo enaka sporočila skrbi, osebne vpletenosti in zanimanja? V uporabi pametnih telefonov in pošiljanju SMS-sporočil se zrcali današnji razvoj medsebojnih odnosov.

Pametni telefoni z naloženimi aplikacijami omogočajo vzporedna življenja. On-line življenje je v pretežni meri ustvarjeno skozi spletne profile, off-line življenje pa potrjujemo v vsakdanjih neposrednih soočenjih. Slednja zahtevajo čas in napor. Polno pozornost. Želja po uspešnem upravljanju vseh vidikov življenja nas žene k večopravilnosti, k vzporednemu komuniciranju. Toda večopravilnost ima tudi svojo ceno. Po mnenju SherryTurkle, avtorice knjige Alone together, ki nam je dala navdih za te vrstice, smo izgubili možnost, da damo eden drugemu polno pozornost.

Številne možnosti komuniciranja in povezovanja s komerkoli in kadarkoli. Preprosto in takoj. Hkrati lahko upravljamo z različnimi odnosi; med kofetkanjem s prijateljem lahko pošiljamo SMS-sporočilo in tako ostajamo »na vezi«. SMS-sporočila nudijo možnost povezave, hkrati pa tudi ohranjanje »varne razdalje«. Drugih se ne moremo naveličati, saj tekstanje – pošiljanje besednih sporočil – vzpostavlja medsebojno razdaljo, ki jo lahko nadzorujemo – nismo si preveč blizu niti predaleč. 

Zakaj je tekstanje tako privlačno?

Pametni telefoni in spletni profili nudijo možnost skrbnega urejanja naše identitete, kot jo predstavljamo drugim. Odkar imamo internet, so na površje prišle nove motivacije, kako predstaviti sebe. Mobilni telefoni so zadevo še pospešili. Sherry Turkle je v intervjujih z uporabniki mobilnih telefonov slišala na moč podobne argumente, ki izpostavljajo prednosti tekstanja: »Če tekstam, lahko odgovorim, kadar sama želim. Lahko se odzovem ali pa ignoriram. Tekstanje je povsem usklajeno z mojim lastnim razpoloženjem. Nisem obvezana ali pod pritiskom kogarkoli ali česarkoli. Imam nadzor nad pogovorom, pa tudi več nadzora nad tem, kar sama izrečem,« je povedala intervjuvanka Audrey, stara 16 let. Tekstanje nudi možnost skrbne priprave sporočila, nudi zaščito, ob tem lahko počneš še druge dejavnosti. Telefonski pogovor predstavlja stres, ker si neposredno udeležen v pogovoru. Pri telefonskem pogovoru gre lahko tudi kaj narobe, nastanejo obdobja mučne tišine, nerazumevanja. 

Strah pred zapuščanjem

Zakaj se nekateri ljudje izogibajo telefonskih pogovorov? Ker po koncu pogovora dobijo neprijeten občutek samote. Telefonski pogovor se slejkoprej konča. Zaključevanje telefonskega pogovora lahko posameznik doživlja kot dejanje zavračanja. Če sogovornik nakaže željo po zaključku pogovora, jo lahko drugi razume kot dejanje zapuščanja. Za osebe, ki so obsedene s povezovanjem (tekstanjem) kot strategijo izogibanja občutku samosti, je telefonski pogovor lahko neprijeten. Vstopanje in izstopanje iz telefonskega pogovora daje večji občutek ločenosti od drugih. 

Pogovor v živo je naporen in tvegan

Naše SMS-drobtinice lahko pogovor v živo nadomestijo le delno. Z SMS-sporočili lahko nadomestimo dejansko sporočilo »mislim nate«. Za globoko medsebojno razumevanje, spoznavanje ter samorazkrivanje pa so premalo. S tekstanjem hipoma dobimo družbo in vtis povezanosti, zelo redko pa si podarimo polno pozornost. Povežemo se za drobec trenutka, hkrati pa si ne naložimo obveznosti. 

Pri pogovoru iz oči v oči moramo bolj skrbeti za ohranjanje ugodne (samo)podobe. Za vtis prijazne osebe moramo vložiti več napora. Pogovor v živo je bolj transparenten, veliko bolj razkriva tudi naše neprijetne plati (nesproščenost, zamišljenost, nezainteresiranost za sogovorca). Po drugi strani je tekstanje manj stresno, saj vtise o sebi ustvarjamo sami s svojim pisanjem. Ni nam potrebno zaigrati navdušenosti nad sogovorcem, ni potrebno iskrivo skakati sogovorcu v besedo in tako pokazati resnično miselno povezanost. In da ne bo pomote; tovrstna iskrivost pri pogovoru v živo seveda ni vselej zaigrana, včasih zares uživamo. 

Težave nastopijo, kadar bi se pogovoru najraje izognili, ker ne želimo igrati prijaznosti. In takrat je tekstanje lahko rešitev. Toda s tekstanjem ne moremo v polni meri trenirati veščine komuniciranja. Življenje nas sooča z različnimi situacijami in ljudmi, zato se uspešnega komuniciranja lahko naučimo le v praksi. Bližnjic ni. Če uporabljamo tekstanje kot osnovno orodje za vzpostavljanje odnosov, si prikrivamo težave.

»Čau! Kaj dogaja? Se vidimo, lp, lt«

Kakšna je vsebina SMS-sporočil? Razvili smo nov jezik okrajšav, svoja čustvena stanja prevajamo v smeške. Vsebino komunikacije poenostavljamo. Ker ne želimo zahtevnih odgovorov, tudi poenostavljamo vprašanja. Ne sprašujemo »Kako si?«, raje pošiljamo bolj zaprta in enostavna vprašanja: »Kje si?«, »Kaj dogaja?« Vprašanji sta informacijsko usmerjeni, umanjka pa odnosni vidik. Koristni sta za načrtovanje dogodkov, toda z njima ne povabimo sogovornika, naj se zares odpre. Z njima ne sporočamo »želim te poslušati in tudi slišati«.

Telefonski klic zahteva celega človeka

Motive za pošiljanje SMS-sporočil lahko poiščemo tudi drugje. Še ne tako daleč nazaj smo za raznovrstno komuniciranje uporabljali stacionarni telefon. Odkar uporabljamo e-pošto in SMS-sporočila, je telefonski pogovor pogosto »rezerviran« za vse bolj redke izbrance in izbrane teme. In posledično telefonski pogovor (pre)več obljublja. Ob natrpanem vsakdanjiku si zato ne upamo tvegati in poklicati. Telefonski pogovor zahteva celega človeka, zlasti pa zahteva čas. Podobno bojazen doživlja tudi prejemnik klica: »če me oseba kliče, je očitno velika panika, sicer bi uporabila e-pošto ali SMS«.

Ker telefonski klic »preveč zahteva«, pogosto iz obzirnosti ne pokličemo. Raje pošljemo prejemniku bolj »prijazen« SMS ali e-pošto. Tako ne vdiramo v človeka, puščamo mu čas in prostor za premislek in odgovor. In to je praktično. A v tej praktičnosti se skriva tudi druga plat. E-pošta je denimo praktična za načrtovanje službenih dejavnosti, ki imajo vnaprej določen urnik. Pri prijateljskih ali partnerskih odnosih pa utemeljeno računamo, da težave ne morejo čakati. 

Pogovor in poslušanje vključuje tudi samorefleksijo, spoznavanje sebe prek drugega. Če uporabljamo SMS-bližnjice do drugih, zmanjšujemo možnosti samorefleksije. Težje smo partnerji v plesu, ki mu rečemo medsebojni odnos. Pogovor pomeni poslušati in slišati sogovornika. Pogovor je ples medsebojnega približevanja in oddaljevanja. Za takšen ples si je potrebno vzeti čas, se prepustititi in tudi zaupati.

Nikoli sami?

Stalna dosegljivost prek telefona navidezno ustvarja občutek, da nikoli nismo sami. Biti sam je v naši kulturi skorajda tabu. In naši pametni telefoni so ta »problem« rešili. Ko smo sami, pogosto impulzivno sežemo po telefonu. Neznosno situacijo »biti sam« presežemo s hitrim povezovanjem in tako ustvarimo vtis povezanosti. S tem pa zavržemo dragoceno darilo biti sam s svojimi mislimi, imeti pogovor s seboj.

Nekateri tako mislijo, da bo nenehna povezanost z drugimi ustvarila občutek manjše osamljenosti. A rezultat je na dolgi rok nasproten: če nismo sposobni biti sami s seboj, je vsekakor večja verjetnost, da bomo osamljeni. Če ne znamo uživati v samoti in samosti svojih misli, lahko situacijo »biti sam« doživljamo kot osamljenost. In če svojih otrok ne bomo naučili, kako biti sam, bodo znali biti zgolj osamljeni. In ko si osamljen, hlastaš po družbi.

Izgubljeno s prevodom

Tekstanje je bližnjica, toda bližnjice niso vedno uporabne. Prek SMS-sporočila se lahko denimo opravičimo. To je lep primer bližnjice, zaradi katere izgubimo nekaj ključnih vidikov odnosa. Kaj je »izgubljeno s prevodom«? Polnokrvno opravičilo zahteva globljo izjavo: »Vem, da sem te prizadel. Čutim tvojo bolečino. Žal mi je. Oprosti.« V takem damo drugi osebi več možnosti, da izjavo zazna kot dejanje obžalovanja. Če prejmemo samo SMS »oprosti«, se nekako počutimo ogoljufane. Nas je oseba res slišala? Ali je zaznala naša občutja? Kajti za to gre pri odnosih. 

V neprijetnih situacijah radi tekstamo zato, ker je manj boleče. Potrebno je le napisati »oprosti« in pritisniti tipko »pošlji«. Toda bolečina je bistvo pri tovrstnem urejanju odnosov. Če jih skrajšujemo in poenostavljamo, se ne pripravljamo na kompleksnost in zmedo, ki je tudi navzoča v njih. Če tekstamo, težje zaznamo občutja sogovorcev, to pa navsezadnje tudi pomeni, da jih ne slišimo, zavračamo in ignoriramo. 

Ne pozabimo poklicati

Ljudje imamo v sebi vso paleto različnih lastnosti, smo prijetni, prijazni, pa tudi sebični in podobno. In prav je tako. Toda iz družbe dobivamo sporočila, da lahko navzven kažemo le svoje prijetne plati. S tem pa zanikamo del sebe. Seveda smo taki radi tudi takrat, ko imamo v rokah mobilni telefon, s katerim »zakrivamo« svoje »temne« strani. Preseda nam, da bi morali biti vselej prijazni in ustrežljivi. Ko si ne želimo napornih pogovorov, raje pošljemo SMS. Sprejmimo, da zaradi tega z nami ni nič narobe. Vseeno pa kdaj tudi koga pokličimo in ga zares slišimo. 

Dr. Tadej Praprotnik
Vir: www.viva.si