Enaka površini ZDA je Velika pacifiška zaplata odpadkov (Great Pacific Waste Patch) – ali Pacifiški vrtinec smeti (Pacific Trash Vortex) – največje planetarno smetišče. Oceanolog Boxall je prepričan, da smo zamudili priložnost, saj je smetišče že postalo preveliko, da bi lahko kar koli ukrenili.

"Smetišče je kot nuklearni odpad. Ostalo bo tu, mi pa moramo čim prej najti primeren način za odlaganje plastike," je povedal Boxall. Smetišče Pacific Trash Vortex je leta 1997 odkril kapiran Charles J. Morre, ko se je vračal z neke jadralske dirke. Ko je opazil smetišče, je takrat zapisal, da je v Tihem oceanu več plastike kot planktona.

To je “plavajoči spomenik naše kulture odpadkov, zadnje ?počivališče? plastičnih vrečk, zavrženih plastenk in slehernega kosa embalaže, ki ga odnese veter, ” lahko preberemo v članku Največje smetišče na svetu (The Biggest Dump in the World spletne izdaje britanskega) časopisa Telegraph (Telegraph.co.uk).

V zadnjem desetletju se je to obsežno plavajoče smetišče podvojilo, nekateri ocenjujejo, da je veliko za šest Velikih Britanij, dr. Simon Boxal, oceanograf iz Državnega oceanografskega centra na Univerzi Southampton pa pravi: “Veliko je kot Severna Amerika. Čeprav je zaplata smeti izjemno velika, pa je to le pokazatelj mnogo večjega svetovnega problema.”

90% plavajočih odpadkov je plastičnih, večina jih priplava po rekah ali pa so neposredno odvrženi ali odpihnjeni v morja. Okoljski program Združenih narodov je leta 2006 ocenil, da na vsaki kvadratni milji oceanov plava 46.000 kosov plastike; 70 % te plastike potone na dno.

Preostali kosi se ujamejo v stalne površinske tokove (do globine 20 metrov) in krožijo po oceanih “kot oceanske krožne ceste”, pravi dr. Boxall. Vetrovi in tokovi te odpadke potiskajo proti središču tega velikega vrtečega se smetišča. Vsi glavni oceani imajo taka rotirajoča smetišča, največje pa je prav v Tihem oceanu.

In le težko je natančno oceniti katastrofalne posledice za ljudi in naravo, ki jih predstavlja teh 100 milijonov ton pretežno plastičnih odpadkov. Lahko je seveda reči: “Pa kaj potem, odpadki morajo pač nekje končati?” A problem sploh ni enostaven. Majhni koščki plastike pod vplivom sončne svetlobe postopno razpadajo na vse manjše kosce in so na koncu veliki kot prah (ang. nurdle).

Ti nevarni toksični delci se seveda znajdejo v prehranjevalni verigi velikega dela človeštva. A ne gre samo za človeka, zaradi plastičnih odpadkov letno pogine milijon ptic in 100.000 sesalcev, ocenjujejo Združeni narodi.

Potrošniška družba
Problem plastičnih odpadkov je tesno povezan z našim potrošniškim načinom življenja. Naše potrošniške navade so krive, da industrija letno proizvede 4 do 5 milijard plastičnih vrečk, da industrija letno v plastenke »potisne« preko 89 milijard litrov vode, da druge embalaže sploh ne omenjamo.

Hkrati pa je proizvodnja plastike tudi velik »pridelovalec« toplogrednih plinov, saj gre pri proizvodnji kilograma plastike v ozračje kar 6 kg ogljikovega dioksida, glavnega toplogrednega plina. Pet plastičnih vrečk pomeni izpust 1 kg ogljikovega dioksida v ozračje (seveda gre za povprečno oceno, saj so vrečke različno velike).

Poleg tega se za proizvodnjo plastike namenja 6 % svetovne proizvodnje nafte. Problema plastičnih odpadkov ni preprosto rešiti, a del problema smo tudi mi sami in posledično tudi del rešitve. Nekateri – pod vodstvom raziskovalke pri ugledni reviji National Geographic in okoljevarstvenice Sylvie Earle – preprosto pravijo, naj preprosto prenehamo uporabljati plastiko.

Dejansko ne potrebujemo ne plastičnih vrečk in ne »plastične« vode in ne številnih drugih nepotrebnih izdelkov iz plastike. To je naša izbira.
Ko naslednjič kupujete »plastično« vodo ali stojite pred blagajno in jemljete ne-vem-že-katero plastično vrečko se spomnite na ogromna smetišča v sicer (navidez) brezmejni modrini naših čudovitih oceanov in morij.

Bojan Dolenc

Glavni vir in slika: Telegraph.co.uk