Se vam je že kdaj zgodilo, da ste v svojem vedenju ali besedah prepoznali mamin ali očetov glas in ste presenečeni obstali in pomislili: "Saj tako je govorila in ravnala moja mama! Kako je to mogoče?"

Mnogim ljudem se tudi zgodi, da se kot odrasli v svojem partnerskem odnosu zavedo močnih čustev, ki jih poznajo že iz otroštva. Tudi različni strahovi, ki smo jih doživljali kot otroci pred avtoritarnim staršem, se lahko prebudijo ob nekom, ki ga doživljamo kot avtoriteto. Ali pa se soočamo z občutki neustreznosti v stiku z neznanimi ljudmi, kar tudi poznamo iz otroštva. Podobnih situacij je še veliko.

Kdo je "notranji otrok"?

Poglejmo, kaj je v ozadju opisanih primerov. Četudi smo že odrasli, je znotraj naše psihe del, ki ga imenujemo "notranji otrok". Razvil se je v otroštvu in je preplet različnih informacij, vedenj, prepričanj, čustev in danes že avtomatičnih odzivov. Notranji otrok je nekakšen primarni in temeljni del naše psihološke strukture in zajema miselne, čustvene in vedenjske procese. Povedano malo drugače.

Notranji otrok vsebuje čustva, misli in odzive, ki smo jih razvili kot otroci, pogosto pa jih uporabljamo tudi v odrasli dobi. In prav to je lahko problem, saj največkrat ti odzivi niso primerni za sedanje življenjske situacije. Ti stari mehanizmi nas držijo ujete v preteklosti in zavirajo naš osebnostni razvoj. Morda so bili primerni za naš otroški svet in takratne okoliščine, vendar odrasel človek zmore delovati, razmišljati in čustvovati neodvisno od starih avtomatizmov. Prav to je bistvo odraslosti.

Odraščamo vse življenje

Mnoge težave, ki jih doživljamo kot odrasli, še zlasti v medsebojnih odnosih, izvirajo prav iz psiholoških mehanizmov notranjega otroka. Zato je pomemben del osebnostne zrelosti prevzemanje odgovornosti zase in za kvaliteto svojega življenja, kar pomeni tudi, da je treba te neustrezne odzive poznati in jih nadomeščati z bolj ustreznimi. V praksi to pomeni, da nehamo kriviti za svojo nesrečo ali nezadovoljstvo druge, starše, partnerja ali svojo neustreznost in okoliščine.

Prestopiti je treba iz vloge žrtve, če se v njej prepoznamo, v vlogo tistega, ki zavestno usmerja svoj danes in jutri in ni nezdravo odvisen od odzivov drugih ljudi. Seveda je za to potrebnega nekaj znanja, poguma in vztrajnosti. Včasih se tak proces globljega psihološkega odraščanja dogaja skozi pomembnejše življenjske izkušnje, tudi krize in bolezni. Takrat torej, ko si človek postavi vprašanja: kdo sem, kakšen sem, kakšen bi želel biti, kaj so moje resnične vrednote in podobno.

Nikakor pa ni treba, da čakamo na krize. Nasprotno, veliko lahko storimo z opazovanjem sebe. Ko začnemo opazovati svoje odzive, misli in čustva, lahko hitro ugotovimo, kdaj delujemo kot otrok in kdaj kot ozaveščen odrasli posameznik, ki ni ujet v pretekle vzorce. Opazovanje je najbolj učinkovito v odnosih z ljudmi, ki so nam najbližji: partner, otrok, nadrejeni, sodelavec…

Zato pogumno poglejmo v globino sebe in svojih odnosov. Tam so pomembna spoznanja, ki nam lahko pomagajo do globljega stika s seboj in do boljših odnosov. Avtorica deluje v okviru Šole čustvene inteligence.

Vir: dnevnik.si