Kaj vse bi morali upoštevati, da ne bi pri otroku ali mladostniku po nepotrebnem vzpodbudili fazo trenj:

1.) Ne smemo mu očitati, zameriti, se z njim pričkati, kregati - tudi, če nas žali in zmerja. Takšno vedenje poslabšuje njegovo psihično in seveda čustveno stanje. Privede do večje napadalnosti ali do samopoškodb. Pustiti ga moramo, da se olajša pa tudi, če na verbalno agresiven način. Verjemite, to je samo pozitivno. Huje je, če otopi, če ne izraža nobenih čustev. Huje je, če je ves čas miren in mu je za vse in za vsakogar vseeno.

2.) Ne smemo ga v nič siliti, drugače se bodo v njem oglasili obrambni mehanizmi kot so: konverzija (na telo), premeščanje (subsitucija), obračanje proti sebi, sublimacija. Podrobnejšo razlago vsakega obrambnega mehanizma, če vas zanima, najdete v knjigi Erwina Ringla »Beg ne pomaga«.

3.) Ne sme dobiti občutek, da mu dihamo za ovratnik, ker s tem povzročimo dodaten nemir, napetost, tesnobo. »Ko se tesnobno stanje enkrat vzpostavi, tesnoba vsrka vse druge občutke; z napredovanjem potlačitve in bolj ko se nekdaj zavestne predstave, nosilke afekta, umikajo v nezavedno, vsi afekti postanejo sposobni, da se spremenijo v tesnobo,« nam razlaga Sigmund Freud. 

4.) Ne smemo mu v celoti zaupati, ali mu verjeti na besedo. Vendar on mora biti ves čas prepričan, da mu zaupamo in verjamemo, kajti v nasprotnem primeru bi s tem v njegove misli priklicali še dodatna negativna prepričanja o sebi in zelo bi ga razjezili. Zakaj? Zato, ker oseba, ki je odvisna od hrane zelo rada govori o boljših časih, o spremembah, tudi zelo pametno, zrelo razmišlja a žal so to le besede, ki ostanejo besede, da pa bi jih spremenila v dejanja so potrebni večleten trud, trening, prevzgoja.

5.) Ne smemo ga prositi, da nam kaj obljubi. Moramo se zavedati, da ni sposoben izpolnjevati obljub. Mi in on dobro vemo, da je to nemogoče. S tem mu nič ne olajšamo, samo otežimo vso stvar, ker se njegove, že tako prepolne misli začnejo ukvarjati še z obljubo in ob vsaki neizpolnjeni obljubi se bo v njem sprožil občutek krivde, ki pa je že tako ali tako ves čas prisoten in premočan. Z njim živi vsak dan. Postal bo še bolj prepričan v to – da je slaba oseba, da je slepar, da je ničvreden…itd.

V fazi zavedanja rad obljublja pa vendar to zato, ker se takrat čuti močnega. Čuti, da se lahko nadzoruje in občasno tudi se. A takoj, ko se faza zavedanja prevesi v fazo trenj je z vsemi pozitivnimi, spodbudnimi besedami konec. Pozabi jih oziroma jih potisne v nezavedno, tja, kamor je pred leti pospravil večji del sebe in v hipu se njegovo mišljenje, besede, dejanja spremenijo v nevrotična.  

6.) Nadzorovati ga moramo na skrivaj. Ne sme opaziti našega nadzorovanja. NIKAKOR!

7.) Ne smemo skrivati hrano.Največjo napako delajo starši, ki mislijo, da bodo s skrivanjem dosegli kakšen uspeh. Mislijo, če hrane ne bo videl, si je ne bo zaželel. O, pa še kako si jo bo zaželel. Tisto, kar je nedosegljivo mu predstavlja največji izziv in je zanj najslajše. S skrivanjem potenciramo »sovražna čustva«. Našo pomoč bo razumel kot žalitev, posmehovanje. Prepričan bo, da ni vreden zaupanja in maščeval se nam bo tako, da bo našel skrito hrano, vso zbasal v usta in še tiste se bo lotil, ki ni bila skrita.Če mu ne bi skrili hrane, bi pojedel verjetno samo pol od tega ali se je takrat sploh lotil ne bi.

Ljudje, ki trpijo za bulimijo nevrozo, če jih zgrabi lakota, so sposobni prebrskati celotno stanovanje, vsak vogal, predal, vsak kot…skratka vse, da bi našli vsaj en piškot in nato bi vse vrniti v prvotno stanje, da seveda ne bi starši opazili. Natanko vedo kaj od hrane je doma, kje je kaj in koliko. Staršem se niti sanja ne, katerih zvijač so sposobni, samo da pridejo do hrane in hkrati da pred njimi prikrijejo bolezen.

8.) Ne smemo mu omenjati, da smo na primer pod njegovo posteljo, ali v omari našli kup sladkarij. Res je, da rad skriva hrano. A to počne zgolj zaradi sramu pred boleznijo, zaradi povečini negativnega odziva staršev in zaradi tega je potem tudi konstantno v krču. »Me bo videl kdo, me ne bo videl, kaj si bodo mislili, me bodo nadrli…«

9.) Ob obroku naj vse poteka normalno. Molk ne sme biti prisoten. Nikakor! Vzdušje naj bo prijetno, toplo. Ne glejmo mu v krožnik, ne štejmo mu zalogaje. Pogovor naj bo, ampak ne o hrani. Naj bo duhovit, razvedrilen, naj vsebuje načrte. Zasvojeni se mora počutiti dobro, sproščeno, da ga sprejmejo takšnega kot je. Ne recimo mu: »Samo toliko boš pojedel,« ali »na, vzemi še malo,« ali »saj nič ne ješ,« ali »to lahko poješ, ne redi…« In tako naprej.

10.) Ne razvajajmo ga! Ne kupujmo mu vsega, kar si zaželi. Raje se z njim pogosteje pogovarjajmo in ga pripravimo do čimprejšnje samostojnosti. Razvajanje nanj vpliva popolnoma isto kot neizpolnjena obljuba, laž in manipulacija. Samo zdi se, da ni tako. Ne smemo biti predobri, popustljivi in neodločni, kajti to bo skušal izkoristiti sebi v prid. Zelo spretno bo manipuliral z nami, skoraj tako spretno kot manipulira s sabo.

Seveda, da starši zelo trpite ob bolnem otroku, ampak potrebno se je zavedati, da on trpi še veliko bolj. Če bo zaznal na vašem obrazu trpljenje in žalost, mu bo veliko huje. In še nekaj, pohvalite ga kdaj, tako doma kot pred drugimi, bodite ponosni nanj in mu večkrat recite, da ga imate radi, ne glede na to, kakšen je, kakšen je postal ali kakšen je z vami.   

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba