Trma je ena najbolj težavnih faz v razvoju otroka do petega leta starosti.

V prvem letu življenja otrok razvija temeljni občutek do sebe in sveta. Zato je pomembno, da so izkušnje v prvem letu življenja ugodne, prijetne, še posebej izkušnje s tistimi, ki vsakodnevno skrbijo za otroka. Kasneje, v drugem in tretjem življenjskem letu, pa otrok vedno bolj gradi svojo samostojnost in avtonomnost. Glavna sprememba je otrokova povečana gibljivost, ki mu odpre številne nove možnosti v okolju in mu daje občutek samostojnosti, neodvisnosti, samokontrole in lastne vrednosti. Za to obdobje pa je značilen tudi hiter razvoj govora in vse večje zanimanje za vrstnike. Otrok ima potrebo, da bi sam obvladoval svoje okolje, stvari, osebe, zato postane v tem obdobju običajno tudi bolj trmast in uporen. Rečemo, da je trma razvojno pogojena, kar pomeni, da je dokaj običajna in normalna za to razvojno obdobje.

Trma je pravzaprav glavni mehanizem, s katerim skuša otrok okolje podrediti sebi. Ko se otrok zoperstavi vaši volji, ko želi narediti nekaj po svoje, ko glasno ponavlja »Ne, ne!«, izraža tako tudi svojo potrebo po samostojnosti in avtonomnosti.

Kako opazite trmo?

se mečejo ob tla,
kričijo, da postanejo modri, jim gre na bruhan-je,
se polulajo v hlače, čeprav tega niso več poče-li,
nekateri vpijejo na ves glas,
se ne pustijo prijeti;
udarjajo z rokami in nogami;
mnogi razvijejo posebno inačico (npr. zadržujejo dih, da pomodrijo, v besu udarjajo z glavo v zid…) itd.

Obstajajo različne strategije in v nadaljevanju je kratek opis nekaterih možnih načinov, kako ukrepati v primeru trme. Pri izbiri ustreznega načina ukrepanja naj vas vodi predvsem vaše poznavanje otroka, pomembno pa je, da se tudi sami dobro počutite pri ukrepanju. Če npr. nikakor ne zmorete otroka za kratek čas poslati v sobo, da se umiri, ker vas skrbi, kaj tam počne, potem ta taktika najverjetneje ne bo uspešna, saj se boste tudi vi slabo počutili in ne boste zmogli vztrajati pri tovrstnem ukrepanju.

• Ignoriranje: Otroci se včasih vedejo moteče, ker želijo pridobiti našo pozornost, zato lahko pomaga to, da otrokovega izbruha preprosto ne opazimo in ga ignoriramo. Seveda pa lahko to strategijo uporabimo le, če otrok s svojim vedenjem ne škoduje sebi ali okolici.
• Pustite času čas:  Time-out pomeni, da otroka, kadar se obnaša moteče, odstranimo iz situacije. Pri tem lahko time-out pomeni le, da otrok ne prejme pozornosti s strani odraslih in ga za določen čas ignoriramo (glej tudi ignoriranje), lahko pa pomeni tudi, da mora otrok zapustiti prostor (npr. odpeljemo ga v njegovo sobo, da se umiri). Obliko te taktike je potrebno prilagoditi starosti otroka, saj zelo majhnega otroka ne moremo pustiti dalj časa samega v sobi.
• Odkupnina: Zelo preprosto – ko otrok stori nekaj narobe, mora storjeno škodo popraviti (npr. Če strga knjigo, mora pomagati ponovno zlepiti liste ali če udari prijatelja, se mu mora opravičiti). Tako se nauči tudi odgovornosti.
• Posledice: Naravna posledica je tisto, kar je rezultat otrokovega neprimernega vedenja. Npr. naravna posledica tega, da otrok noče obleči jakne, je, da ga zebe. V tem primeru se otrok na lastnih izkušnjah nauči, kaj sledi nekemu vedenju.
• Hec: Če otroka, ki trmoglavi, podražimo (npr. »Joj, kakšen obraz in kako huda jeza.«), lahko to deluje kot ogledalo, ki mu ga nastavimo. Vendar pa ta strategije ni primerna za vse otroke, temveč le za tiste, ki imajo dobro razvit smisel za humor. Nekateri otroci so bolj občutljivi in bi lahko ob takšni reakciji odraslega imeli občutek, da se jim posmehujemo in ne sprejemamo njihovih čustev.
• Preobrat: Otrokovo pozornost skušamo preusmeriti na nekaj drugega. Npr. če se v trgovini razburi zaradi igrače, ki mu je ne moremo kupiti, ga skušamo preusmeriti, naj si izbere eno sladkarijo.
• Popuščanje: Nič ne bo narobe, če bomo kdaj pa kdaj (vendar ne prepogosto!) otroku enostavno popustili, saj je včasih prerekanje z otrokom nesmiselno, še posebej če je tako močno razburjen, da nas sploh ne sliši, ko mu razlagamo, zakaj nečesa ne sme ali zakaj mora nekaj narediti.

Meje so pravila in smernice s strani staršev ali drugih odraslih oseb o tem, kako se je potrebno obnašati. Pomembno je, da sta oče in mama pri postavljanju meja usklajena, pri njihovem upoštevanju pa dosledna. Vzgoja, ki postavlja meje, otroku ustreza, kljub temu da se temu upira. Pomaga mu, da spozna okvirje, v katerih lahko živi in znotraj teh okvirjev se otrok počuti varno. Otroci, ki poznajo pravila, ki jih morajo spoštovati, se manjkrat vedejo neprimerno in trmoglavo. Meje otroku pomagajo, da bo kasneje na sprejemljiv način znal uveljaviti svoje interese, ideje, da se bo znal postaviti zase in se ne pustil podrediti drugim.

Vir: druzina.enaa.com/