Sem srečal starca, rekel kako in kaj,
če mar po starih časih mu, le zakaj,
se sladko nasmeje mi ko spregovori,
lepše bilo takrat, tiste dneve in noči.

Veš dete si, so rekli takim tiste dni,
premlad si, trobezljaš se meni zdi,
neizkušen, v tebi le zvezdavost tli,
o našem času le preteklost govori.

Takrat zaupali smo si se, čutili enake,
zdaj gledam, nekateri ste kot spake,
čudaki, oblečeni v strgane so hlače,
bi rekel sramota, vidijo se mu še gate.

Mladenke narisane imajo rože, zmaje,
razlaga starec, govori le kaj jih daje,
morda moderno je a škoda je telesa,
kaj če ne žele si da pridejo v nebesa.

Ko šel sem v svojih časih v trgovino,
stehtali zavili v papir so kupljeno živilo,
mleko olje in še kaj dobili smo v posode,
zdaj povsod plastika, ne čutijo še škode.

Pojdi dete, vidim da gre ti na smeh,
bi povedal še kaj, pa misliš da ni res,
a vam spet prihaja čas se bo stožilo,
da kaj iz starih časov bi se še vrnilo.