...okorelem, zastarelem. Vsaj tak občutek se me loteva. Moje mnenje je, da si duše same izberejo starše, ki so pomembni za njihov razvoj in za izdelavo naloge na tuzemskem življenju. Potem se seveda priključi še genetika in okolje, njihovi potencijali, karakterne lastnosti, ki so jih dobili ob razvoju ter z lastnimi izkušnjami ter obdobje, v katerem se znajdejo na zemlji.

Otroci moderne dobe so po mojem mnenju vseeno zelo posebni, če ne celo bolj napredni kot mi. Ampak da se vrnemo h karakternim lastnostim, ki jih dobijo od staršev, nekaj gensko, nekaj pa seveda, ker so enkratni opazovalci, tako enega kot drugega, ter še cele vrste najbližjih, ki jih obkrožajo.

Poleg tega se neki deli izkušenj, ki se morda njim sploh niso zgodili, pa so se zgodili nam, prenašajo iz roda v rod. Sami pridobivajo svoje izkušnje, z ljudmi, kateri so njim namenjeni v življenju, tako, kot so nekateri nam, bodisi, da se z njimi razvijamo ali prepoznamo, česa ne želimo v življenju, so nam ogledala ali pa nasprotja.

Moji hčeri sta neka ljubka mešanica najinih tako pozitivnih kot negativnih lastnosti. Imata močan čut za pravico in ju krivica zelo potolče. Sta iskreni ter iskreno izražata čustva. Sta borki in tudi, ko sta nemočni, tega ne kažeta. V stiski iščeta rešitve, ne bosta pa priznali, da potrebujeta pomoč. Ego stanje je močno prisotno ter izraženo, prav tako ju zmoti, če se naš vsakdan upre rutini ali nekim znanim situacijam.

Ali je to dobro ali ne, spoznavam skozi različne situacije.

Zadnjič je v šoli učiteljica nekemu fantku dala podpis zaradi neprimernega vedenja. Fantek je jokal in potožil prijateljem, da ga bodo starši pretepli zaradi tega. In moja osemletnica se je vsa jezna postavila pred učiteljico in jo vprašala, če se bo zdaj dobro počutila, ko mu je dala podpis, ker ga bodo pretepli. Vsa zaripla v obraz je ščitila sošolca. Seveda mi je šlo na smeh, ko je učiteljica to pripovedovala. Zakaj? Zato, ker sem bila ponosna nanjo, sem pa v istem hipu dojela, da žal njen občutek za pravico ni bil podan v pravem šolskem sistemu. Ta sistem je še po mojem mnenju zastarel in bi glede na to, da so otroci moderne dobe povsem drugačni in rojeni v drugačnem obdobju kot mi, zato bi nujno potreboval prenovo. Pa seveda temu še nekaj časa najbrž ne bo tako.

In v tistem trenutku mi je postalo hudo za moje otroke, ker vrednostni sistem imata na pravem mestu, samo ne v pravem času. Tako se v našem času take stvari kaznujejo, si nakoplješ jezo ljudi in dajo sporočilo otroku, da naj bodo pridni in tiho, da bodo sprejeti v šolskem sistemu.

In potem se kot starš vprašam. Dekleti vzgajam tako, da bosta empatični, da se bosta borili za svoj prav. Prav tako želim, da prepoznata, v katerih situacijah je to dobro, kje pa ne bosta sprejeti pozitivno. Ali je prav, da jih s tem seveda učim neiskrenosti, neposlušanja svojih občutkov za pravičnost? Kaj naj naredim, naj dopuščam, da vzgajam otroke, ki se bodo prilagajali situacijam, ne pa poslušali svoje najosnovnejše biti? Naj dovolim, da jih sistem uči drugače kot jaz, ki jih učim v dobri veri, da delam najbolje? Kar jaz lahko naredim in v to močno verjamem, da jima podam svoje ideje, svoja orodja in svoje izkušnje. Če jih bosta kdaj uporabili ali jim bo kaj od tega prišlo prav, bom samo vesela. Jaz jima lahko nudim ljubezen, meje, vrednote, sem jima zgled po najboljših močeh, jima nudim varnost in ramo za jokanje. Jaz jima lahko nudim nasmeh, objem in jima kakšen deževen dan obsijem s soncem. Jaz jima lahko dam skupne trenutke, lepe spomine name in kakšne dogodke ali potovanja, ki jima bodo dali širino, da je svet raznobarven. Naučim jih lahko, da sledita svojemu bistvu.

Da se razumemo, nisem popolna, vendar se zelo dobro zavedam, da sta mi prav taki hčeri bili dani z namenom, prav tako jaz njima. In morda bo kdo rekel, da se preveč ukvarjam z razmišljanjem, prepoznavanjem njunih osebnosti, da preveč vse analiziram. Morda res, vendar tako delam z vsemi ljudmi, tako sem bila naučena in to me zelo zanima, tako da na podlagi svojih znanj in ustvarjalnosti, znam včasih že brez astrološke karte napovedati, kaj se bo zgodilo s kakšnim parom ali pa kaj se bo zgodilo kakšni osebi. Taka sem, pa ne da bi se želela spreminjati. Samo odnosi in osebnosti ter vse, kar vpliva na njih, me strašno zanimajo.

Zato sem presenečena, ko mi kdo reče: "Tvoja najstnica pa se do tebe vede neprimerno. Osemletnici bi pa ne smela dovoliti tega in tega. To bi morala tako, to drugače."

Takole vam bom povedala. Tudi sama včasih pametujem kakšni prijateljici, povem svoje mnenje, vendar bom od danes dalje pošteno razmislila, če bom s pametovanjem posegala na področje vzgoje. Pazila bom na besede in skušala bom povedati svoje mnenje na nežen način.

Zakaj? Zato, ker sem spoznala nekaj. Starši imamo z otroci intenziven odnos, skupaj smo skoraj cel dan, razen seveda službenega časa in šole. Skupaj počnemo vse, kar s prijatelji in partnerjem morda ne. Jemljemo jih kot naš podaljšek, kot del nas, kar druge ne. Dovolimo si vse, brez skrivnosti, predsodkov. Ne razmišljamo, da nekaj od nas ne bi sprejeli. Lahko rečem, da so to bitja, s katerimi smo najbolj intimni in prisiljeni živeti v skupnosti, ne glede na lastnosti, osebnosti in različna vedenja. Ne moremo jih odnesti nazaj v trgovino in nimajo gumbov za vklop in izklop, niti navodil za uporabo.

Zato, kadar mi kdo reče, tako ali tako bi morala narediti z najstnico ali mlajšo, se ne jezim. Samo nekje na ramici imam tistega svojega sogovornika, ki mi reče: Ti najbolje poznaš svoje otroke. Skupaj ste v vseh situacijah, tako dobrih kot slabih. Vidita te zjutraj in zvečer, umazano, čisto, lepo, utrujeno. In jaz njiju ravno tako. Prav tako imam jaz za njiju posebno vrsto potrpljenja, ker vem ozadje vseh zgodb in zložim sestavljanko v sekundi. Zato jaz vem, do kam spustim glasnost, zakaj jo enkrat ja, enkrat ne, zakaj nekaj naredim in tisti, ki niso z nami tako intenzivno kot me, me sicer lahko opozorijo, vendar jaz vem, zakaj sem nekaj naredila in kaj bom pridobila ali izgubila s tem. Jaz vem, da je moja najstnica polna hormonov, življenje ji je kar naenkrat postalo preveliko, koža pretesna, včasih je blesava najstnica, včasih je še moje malo dete. V očeh ji preberem, kako sem v jezi, kričanju ali drugemu vedenju v očeh vidim žalost, strah in ljubezen pomešano s solzami in miljardo najstniškimi čustvi. In vem, od kje vse izhaja in katera lastnost pripada očetu ali pa meni. Samo jaz vem, kaj in kako bom naprej in nazaj. Zato sem vesela, da imam na rami možiclja, ker verjemite, da če bi poslušala vsa pametovanja, bi najbrž že davno obupala nad otroci in sabo ter si mislila, da sem najslabša mama na svetu.

Seveda sem vesela mnenj drugih, ker si z njimi širim obzorje in kakšne stvari tudi uporabim za naše odnose. Vendar sama pretehtam, kaj in kako.

Mi je pa žal, ker imam občutek, da se ogromno otrok zgublja v sistemu, pa tudi zato, ker smo starši še druga generacija in naše razmišljanje ni enako njihovemu. Kje najti skupno pot, težko rečem. Vsak zase najbolje ve. Kar je pomembno, da vse kar delamo, delamo z občutkom in po najboljših svojih močeh, ne glede na to koliko zmoremo. Ker ne pozabite, otroci so izbrali vas z razlogom, vi pa jih potrebujete za svojo rast. Potrebujemo se prav take kot smo in nič drugačne.

Sonja Mušič
Vir: www.mychi.si