Eden od ključnih izzivov današnje vzgoje, tako poudarja Eva Hrovat Kuhar, uni. dipl. psih. in družinska ter vedenjska terapevtka, ki je zaposlena v osnovni šoli, je to, da starši otroku prevečkrat ugodijo, mu želijo preveč nuditi in se pogosto preveč vtikajo v njegov notranji svet. To velja tudi za igranje, zato nam je zaupala nekaj nasvetov, da bomo otroku ravno prav pomagali in ga s tem naučili, da se znajde tudi sam.

Prosta igra je čudežna in čudovita, a se starši vanjo prepogosto vpletajo, razlaga sogovornica in pravi, da otroci ne potrebujejo preveč usmerjanja pri igri, ko se denimo igrajo s kockami, saj morajo dobiti lastne izkušnje. Sami morajo zlagati, izkusiti, kdaj se kocke zrušijo in kdaj ne. Šele tako se lahko naučijo, kako graditi, da bo stalo.

Dobro je, če mu pomagamo, ne smemo pa se preveč vpletati in prevzemati celotne organizacije igre. Nekateri starši pravijo, da se otroci sploh ne znajo zaigrati sami – morda se jim sploh nikoli ni bilo treba? Otroci imajo ogromno domišljije, so pravi domišljijski čudež in zmorejo več, kot mi mislimo.

Preveč igrač zasiči

Današnji otroci imajo veliko, pogosto preveč igrač na kupu, razlaga Eva Hrovat Kuhar. Zato je lahko otrok prenasičen in se ne more posvetiti eni igri. Včasih ni slabo, če starši spravljajo igrače za en mesec, menjajo kupčke igrač, razen otrokovih najljubših. Potem bodo igrače spet zanimive in se bo z njimi raje in bolj ustvarjalno igral.

Tudi v šolskem obdobju naj bo igre veliko

Igra je za otroka učenje in se ne sme nehati niti ob začetku šole. V šolskem obdobju se naj spremeni le razmerje med igro in učenjem ter način igre. Veliko otrok je preobremenjenih z interesnimi dejavnostmi, starši jih prevažajo z ene na drugo, otroci pa si želijo le usesti in zlagati kocke, meditativno, eno kocko na drugo. Želijo si biti v miru. Nekateri komaj čakajo, da gredo v svoj kot in v miru kaj počnejo, ker so preobremenjeni.

Kakšna pa je prava mera izvenšolskih dejavnosti?

Majhen otrok naj bi imel eno, morda dve dejavnosti; igralna urica, morda plesna urica – nekaj gibalnega in sproščujočega. Ni smiselno, da starši že najmlajše, predšolske otroke, vodijo na jezikovne tečaje, na tečaje, ki so povezani z intelektom. To je preveč pritiska, otrok od tega nima nič, morda bo znal nekaj besed več ... Otrok največ dobi prek igre, raziskovanja, tudi tako, da packa, skače po lužah, da se igrajo z različnimi materiali, peskom, zemljo. In tega je premalo, še poudarja Eva Hrovat Kuhar.

Igrače naj spodbujajo ustvarjalnost

Takšne igrače so najboljše. To so na primer lego kocke, tiste osnovne, ne zgolj tematske. Z njimi se najbolj uri domišljija, razvija grafomotirka, prostorski občutek. Dobre so tudi igrače, ki spodbujajo simbolno igro, to je na primer dojenček ali punčka. Bolj je izdelana igrača, manj nudi otroku in hitro postane nezanimiva. Vlakec na elektriko je morda lahko nekaj časa zanimiv, ampak to ni prava igrača. To je v resnici igrača za očete. Otrok lahko vlak le gleda in se ga zato hitro naveliča. 

Otroci radi delajo z rokami, prijemajo, sestavljajo, razstavljajo. Poleg tega se morajo čim več gibati. Zato je najbolje, če smo z otrokom veliko zunaj, da skače, teče, pleza po igralih. To je dokazano najbolj povezano z razvojem možganov, z razvojem sinaps, z razvijanjem inteligentnosti, sklene sogovornica.

Nives Pustavrh

Vir: viva.si