V zraku se je čutilo, da je vigred na pohodu, saj so pihali južni vetrovi, ki so sporočali, da je ni moč zaustaviti. Bučalo je v bližnjem gozdu in po nebu so se podili nam bolj prijazni oblaki. Tisto leto (Morje, 1957. leta) je naša družina bila še posebej v pričakovanju Velike noči, vse je bilo v pripravah na ta dan.

Mislim, da kar upravičeno, saj je bila prva obletnica vselitve v novo hišo in kar je bilo pa še najbolj pomembno, vsaj za nas otroke, je bilo to, da je konec zime in s tem konec večnega hladu (kljub zimskim radostim) in s tem bolezni, ki nam trem otrokom, bratu Tonetu, sestri Dori in meni, niso prizanašale.

Še posebno meni, ki sem zaradi »bronhialnega katarja« izostal iz šole kar lep čas; čas, ki ga kasneje ni bilo mogoče nadoknaditi. Čeprav je učiteljica prvega razreda OŠ Fram »teta Slavica«, tako smo jo učenci »morali« klicati, rekla moji mami: »Pepca, ti kar pošlji Francija v šolo, saj mu uspeha, (neuspeha), ne bom pisala v izkaz!« Mama je ubogala in me, čeprav sem bil dva meseca odsoten od pouka, poslala v šolo, kar sprva ni nameravala.

Sklenila je, da me izpiše in da me ponovno vpiše jeseni istega leta, takrat v tistih časih se je še to dalo narediti, vendar o tem kdaj drugič. Tisti čas, ko je mama urejala hišo in pripravljala dobrote za praznik, sva s sestro v vzhodnem delu majhnega gozdička zraven hiše lovila čebele v kozarec. Bilo jih je polno, saj je bil gozdiček po tleh ves od žafrana in vetrnic kot ena sama preproga.

Ogromno čebelic je bilo; ni se jih dalo prešteti, toliko se jih je gnetlo na gozdnem cvetju. Ene so prihajale, spet druge z obloženimi tačkami od cvetnega prahu so zapuščale cvetno pašo. S sestrico Doro sva imela trden namen, da si napraviva čebelnjak, takšen majčken, samo za naju. Vendar pri tem nisva bila preveč uspešna; namreč v kozarcu sva imela samo eno čebelo in lahko si predstavljate, koliko časa bi morala čakati na med.

Mama je spekla potico in beli kruh z rozinami, kar je bila njena navada..tradicija za vsako Veliko noč. Oče, tako kot vsi očetje, si je dal opravka z ribanjem hrena (hren, korenina, ki raste v zemlji, pekočega okusa in se streže zraven mesa, kar tako naribanega ali pa se iz njega dela solata). Oče je trdil, da je ribanje hrena moško opravilo, se pravi, da takšna čast pripada gospodarju hiše.

Tudi z bratom sva se poskusila okoli pekočega opravila, vendar sva rade volje prepustila očetu moško delo, da je opravil do konca, kar je začel. Barvanju pisank – pirhov smo otroci pristopili z vso vnemo. Ne pretiravam, če trdim, da je to najljubše opravilo za Veliko noč. Čeprav pravih barv ni bilo tistih v vrečkah, smo barvali kar z vodenimi barvicami.

Eni so po njih hodili v Avstrijo, samo da so imeli nekaj posebnega, da so bili pirhi lepši. Mama se je v barvanju pisank izkazala kot pravi mojster, saj so njene izražale poseben čar; bile so, kot da bi jih naslikal sam Bog, vsaj za nas otroke so tisti čas bile. Namakala jih je v vročo vodo, kjer je bilo čebulno listje, tako da so bile lepe rjave barve, pa še poslikala jih je tako kot mi z vodenimi barvicami.

Poseben obred, pravi ritual pa je imela mama takrat, ko je pekla beli kruh in potico. Takrat je nas tri zapodila iz hiše z obrazložitvijo, da ji bomo prehladili testo. A da se testo tudi prehladi, takrat nisem razumel. Poseben biser je bil brat Tonč, ko je mamo spraševal, kdo dela otroke in kako.

Tudi mene ni nič manj zanimalo, kako, s čim in kje se delajo človeški mladički, vendar sam nisem imel dovolj poguma, da bi jo vprašal. Sestrica še takrat ni razmišljala o tako pomembnih zadevah za človeštvo in ni postavljala vprašanj, bila je stara šele tri leta. Njej je bila samo želja, da, če se že delajo otroci in ta dan je ta prilika bila, se ji naredi sestrico.

Verjetno je izhajala iz tega, da, če sva Tone in jaz dva brata, tudi njej pripada, da dobi sestro. Mami se je sprva videlo, da ji je nerodno, da smo jo z vprašanjem…zahtevo spravili v neroden položaj. Ni vedela, kako naj nam odgovori, kaj nam naj reče. Vendar se je kasneje hip za tem spomnila in nam postregla z obrazložitvijo celotne umetnosti človeške reprodukcije.

Njej je verjetno obrazložila njena mama, ki pa je bila mimogrede krojaški mojster, tako da je tudi ona obvladala spretnosti, ki se zahtevajo pri tako pomembnem poslu. No, ko je bilo končano testo za kruh, nas je mama vse tri zbrala okoli mize, pa čeprav ni bila bog ve kako velika in je bilo komaj kaj prostora. Imela je videz osebe…nekoga, ki ima zelo važno nalogo.

Na obrazu je imela poseben izraz, ko nam je rekla: »Bog naredi malega otroka iz testa, ga položi v pečico ter mu, ko je pečen, vdihne dušo.« Naredila je lutko iz testa, iz mase testa v 'bajdlehi', jo položila v pečico in nam ukazala, da počakamo, kaj se bo zgodilo, ko se speče.

Povem vam, da mi je vzelo sapo in nisem in nisem prišel k sebi, ko sem spoznal potek in način dela tako važnega za človeško življenje. »A tako,« sem si mislil in tudi vedno kasneje, ko se je mama pripravljala za peko kruha; mislim sem si, da bomo takrat pri nas doma dobili dojenčka. Lahko si samo predstavljate, kolikokrat na mesec je mama mesila kruh. Še dobro, da smo samo trije.

Pa tudi na peke-pekovske mojstre sem kasneje gledal s čisto drugačnimi očmi, v drugačni luči, kot sem jih pred tem, ko še nisem imel vedenja, kdo pravzaprav in s čim dela otročiče. Še posebej so me peki začeli zanimati, potem ko je moj stric Franci, mamin brat, hodil k ženi enega od njih v svate.

Lepa je bila in dišala je po kruhu…svežem testu, po lepo zapečenih žemljicah, ta pravih, da ne bo pomote, saj sem takrat imel vonj še samo po »ta pravih«. Moj stric Franci je že vedel, kaj so žemlje in da je vse, kar počne z njo, lepoto pekovsko, v duhu božjega dela, iz njegovega delokroga.

Spomnim se, ko me je stric poslal k njej, da ji odnesem sporočilo, ki sem se ga moral naučiti na pamet. Menda se je glasilo: »Pridem zvečer, če ne bo oblačno, če bojo kure spale (menda je mislil njene otroke) in če je 'ziher' (da mojstra peka ni doma), naj gori sveča v oknu!« Vse, kar pa se je še dogajalo naprej okoli lepe gospe pekove in o mojstru peku z rogovi, pa kdaj drugič v drugi zgodbi.

Vsi trije otroci smo radovedno strmeli v štedilnik in bil sem že pošteno nestrpen. Brat se je za mojim hrbtom nekaj muzal in smejal, z mamo vred sta se. Takrat sem dobil prvič vtis, nekaj se mi je svitalo, da se otrokov pač ne dela iz moke in testa in da brat nekaj ve, kar jaz ne, čeprav sva bila v starosti samo dve leti narazen.

Precej pa sem bil užaljen takrat, tisto soboto pred Veliko nočjo, ko sta teta Anka, mamina mlajša sestra, in brat Tonč, v framsko cerkev svetnice Ane nesla k žegnju (rimokatoliki za Veliko noč v košarah nesejo: kose dimljenega mesa, kos potice, pirhe, da jim jih mašnik poškropi z žegnano, posvečeno vodo; pravi se, da nesejo k žegnju).

Mene s seboj nista vzela, češ, da sem premajhen. Razlog, da nisem šel na tako pomembno pot in mislim, da je bil edini, je bil v tem, ker nisem imel kaj za obuti, še manj za obleči. Takrat me je najbolj mučila misel, kaj neki bodo počeli v cerkvi z vsemi pisankami in vsemi dobrotami, ki jih je imel brat v košarici. Da se je mene vprašalo, jaz bi jih kar pomlatil, še preden bi se jih kam odneslo. Pa še nekaj se mi je motalo po glavi: žegnanje sem bolj razumel kot žaganje in povem vam, da sem bil na brata kar besen vse do njegove vrnitve domov.

Zelo imenitno se mi je zdelo, ko sem pisanke, kar nekaj sem jih imel, kazal sosedovim dekletom. Marjanci moje starosti in Štefki, ki pa je bila bratova sošolka. Vse do trenutka, ko sta mi oni dve pokazale svoje pirhe, sem mislil, da so moje..naše najlepše. Oni dve sta imeli pirhe takšnih barv in poslikav, da so bili kot iz pravljice.

Ne bi bil jaz, če ju ne bi vprašal (saj pravijo, kdor jezika špara, kruha strada!): »Kje ste jih dobile?« »Zajček nama jih je prinesel,« sta mi odgovorile in se prešerno smejale..zafrkavale na moj račun. (Med otroci vlada zgodbica, da zajček za Veliko noč nosi pirhe in jih polaga po zeleni trati.) »Bemti« takšnega zajca, ki nosi jajca kar tako, tebi nič meni nič, in jih pušča po travi in grmovju, kot sta zatrdili sosedi.

Tako sem si mislil takrat in bil sem ne malo slabe volje glede zajca. Nekaj sem o tem slišal že od mame, vendar mi je vedno rekla, da tudi ona, ko je bila še majhna deklica, ni imela kaj prida uspeha pri iskanju pirhov na takšen način. Navkljub maminemu namigu, da je vse skupaj zgolj pravljica, sem se odločil, da za vsak slučaj, morda pa le kane zajcu, da si jaz neizmerno želim enakih pisank, kot jih imata sosedi, malo preiščem okolico, morda pa bo kaj.

Odločitve res nisem nikomur zaupal, strogo sem jo držal v sebi. Podal sem se v preiskavo bližnjega grmovja in okolice ribnika južno od naše hiše. Ne duha, ne sluha o kakšnem velikonočnem zajcu, še manj o nastavljenih pirhih. Bil sem že kar precej zdelan od tavanja v bližnji in daljnji okolice doma, pa tudi žejen in lačen sem bil že pošteno.

Takrat se mi je začelo svitati..posvetilo se mi je, da je to s tem zajcem, ki nosi jajca barvana, zagotovo tako, kot je s ptički za Gregorjevo. Takrat sem po grmovju za hišo z bratom iskal potičke, ki jih baje nastavljajo, pri tem pa sva dodobra raztrgala že tako razcapane hlače.

Vendar to je že druga zgodba.