Divjanje orkanov po državah okrog Mehiškega zaliva in ob Atlantiku na jugu ZDA je vsakoletni prizor, ki ga zaradi dobrega medijskega pokrivanja pozna ves svet. Orkanska sezona v ZDA in južno v območju Karibov traja uradno od 1. junija pa do 1. decembra, največja frekvenca hudih tropskih neviht pa je avgusta in septembra.

Poleg gospodarskih lahko imajo nevihte tudi politične posledice, kot se je zgodilo leta 2005 v primeru orkana Katrina, ki je uničil mesto New Orleans in povzročil nepopravljivo škodo zaupanju Američanov v sposobnost administracije predsednika Georgea Busha.

Še bolj kot iraška kriza. Medtem ko je na območjih z veliko možnostjo orkanov 70 odstotkov ljudi prepričanih, da jim bodo oblasti pomagale, je takšnih vernikov v New Orleansu le okrog 54 odstotkov. Američani se na orkane pripravljajo, vendar nikoli dovolj, razen morda v državi Floridi, ki na splošno sicer ne slovi po učinkovitosti.

Tam imajo vsaj nove gradbene zakone, ki v orkanskih območjih predpisujejo postavitev novih hiš v skladu z višjimi standardi. Na kratko: namesto desk in žebljev uporabljajo opeko in beton, s čimer se zmanjša verjetnost, da človek naslednji dan išče hišo v sosednjih krajih in pobira žalostne ostanke premoženja in spominov z vrečo za smeti.

Za opozarjanje pred nevarnostjo orkanov skrbi po južni Floridi sedem vremenskih radarjev, na celotnem območju južne atlantske obale in Mehiškega zaliva pa 22. Skoraj neverjetno se sliši, da so začeli omenjene radarje šele letos opremljati s sodobnim računalniškim programom, ki lahko napove, ali se bo bližajoča tropska nevihta pred trkom z obalo spremenila v hud orkan. Doslej so se zanašali predvsem na vremenska letala, ki so letela skozi nevihto; a obdelava podatkov je trajala več ur, včasih predolgo za učinkovito evakuacijo.

Leta 2004 je tako orkan Charley pet ur pred srečanjem z obalo prerasel iz 2. v 4. stopnjo z vetrovi hitrosti 230 kilometrov na uro in povzročil presenečenje, ki je stalo devet življenj in 14 milijard dolarjev škode. V vesolju za potrebe napovedovanja orkanov služi en sam satelit, ki je po besedah nekdanjega šefa Nacionalnega centra za orkane Billa Proenze tik pred propadom. Proenza si je za te besede po le šestih mesecih službe prislužil odstavitev s položaja, ker je sredi orkanske sezone povzročal nepotrebno paniko.

Po trditvah Nacionalne oceanske in atmosferske uprave ta satelit menda niti ni toliko pomemben. Skrb pred povzročanjem panike je bila nepotrebna, saj je anketa univerze Harvard ugotovila, da se tretjina prebivalcev ogroženih obalnih območij ne bi odzvala pozivu k evakuaciji, predvsem ker so prepričani v odpornost svojih domov, ker se jim zdi gneča na avtocestah ob evakuaciji prenevarna in ker se nočejo ločiti od svojih domačih živali.

Ljudje pač hitro pozabljajo in skrbi je manj še posebno zato, ker je lanskoletna orkanska sezona "razočarala", kljub napovedim o katastrofah. Vremenarji so tudi za letos napovedovali najmanj deset hudih neviht, vendar pa se do konca julija ni zgodilo nič omembe vrednega in avgusta se pričakuje ustrezna prilagoditev napovedi. Leta 2004 in 2005 je bilo hudo in ljudje so začeli bolj verjeti trditvam o nevarnem segrevanju ozračja.

Sedaj pa vlada zatišje, ki paradoksalno spet povzroča veliko zaskrbljenost, predvsem v gospodarstvu. Na Floridi so ljudje maja 2006 nakupili za pol milijarde dolarjev potrebščin, kot so električni generatorji, baterije, voda, hrana, orodje idr., v pričakovanju hude ure, pa ni bilo nič. Trgovska podjetja kot je Home Depot, ki prodaja vse za dom, letos preštevajo izgubo.

V času orkanov posel cveti tudi restavracijam, ker ljudje brez elektrike doma ponavadi ne kuhajo. Zasebna letalska podjetja, ki dobro služijo v času evakuacij, odpuščajo presežno delovno silo. Zatišje sicer še ne pomeni, da letos ne bo hudega orkana ali dveh, vendar pa opozarja, da so celo orkani včasih zelo zaželeni.

Vir: 7D