Vreme v zadnjih petih letih jasno kaže, da se okolje bliskovito spreminja. Ali se bomo na spremembe sposobni prilagoditi in še zlesti iz groba, ki smo si ga skopali? Kaj nas čaka v prihodnjih desetletjih? Bomo res hlastali za pitno vodo? Bomo namesto koruze in pšenice gojili pomaranče in limone?

Bomo meje za življenje znosnih krajev branili pred tisoči lačnih in žejnih, ki jim je vreme vzelo dom? In kako nam je sploh uspelo v tako kratkem času uničiti tako veliko? »Slovenija jo bo v primerjavi z mnogimi državami v fizikalnem smislu odnesla relativno bolje, vendar je v globaliziranem svetu vse, zlasti ekonomski učinki, povezano med seboj,« pojasnjuje prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj z oddelka za biometeorologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

»V Evropi na primer bodo precejšnje razlike v posledicah podnebnih sprememb, zato bodo te močno poglobile evropske regionalne razlike v dostopnosti do naravnih virov in v premoženjskem stanju. Kmetijstvo bo v nasprotju z Sredozemljem in jugovzhodno Evropo prosperiralo v severni Evropi. Gozdovi se bodo širili na severu in se umikali na jugu Evrope. Vodni stres v Evropi se bo povečal. V Alpah bo ogrožene do 50 odstotkov alpske flore.«

Kjotski protokol kaplja v morje

Spremembe podnebja bodo omejile dostop do za življenje nujnih dobrin, predvsem pitne vode. Da bi peklenski vrtiljak lahko ustavili, moramo ukrepati takoj in vsi. To pa je najtežje. Še nikoli v zgodovini svet ni delal za skupni cilj. Tudi tokrat kaže slabo. Kjotski protokol (kot največ, za kar smo se bili sposobni dogovoriti do zdaj) zavezuje države, ki skupaj proizvedejo polovico toplogrednih plinov, ni pa zavezujoč za dve od največjih onesnaževalk ozračja: Indijo in Kitajsko, tretje, ZDA, pa so od njega odstopile.

V zadnjih dvajsetih letih se vsako leto zgodi štirikrat več vremenskih katastrof kot pred letom 1960, škoda, ki jo povzročijo, pa se je s 3,9 milijarde ameriških dolarjev povečala na okoli 40 milijard dolarjev.

»Brez ukrepov in še z nadaljnjo rabo fosilnih goriv bodo globalni izpusti toplogrednih plinov samo še naraščali, in to celo za 90 odstotkov do leta 2030 v primerjavi z letom 2000, kar bi vodilo v nepredvidljive posledice. Časa za odločno globalno ukrepanje je vse manj,« pojasnjuje prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj.

»Seveda pa ukrepanje v globalnem smislu stane kar precej denarja. Stroški za omejitev segrevanja ozračja na še sprejemljiv razpon od 2 do 2,4 stopinje Celzija bi na leto znašali okoli 0,12 odstotka svetovnega bruto družbenega proizvoda. Da bi preprečili najhujše posledice globalnega segrevanja, se morajo izpusti toplogrednih plinov ustaliti najpozneje v osmih letih, do leta 2015.

Do sredine stoletja pa se morajo izpusti v primerjavi z letom 2000 znižati za 50 do 85 odstotkov. Stroški za zmanjševanje podnebnih sprememb so za zdaj še obvladljivi, a sodelovati bi morale vse države. Za zdaj ZDA, Kitajska, Indija in Avstralija niso pripravljene storiti nič, kar bi zmanjšalo njihovo gospodarsko rast. Še Evropa se drastičnim ukrepom bolj izogiba kot ne.«

Scenariji: veliko slabega, za vzorec dobrega

Področje, za katero je nujno vedeti, kako ga bodo prizadele spremembe, je pridelava hrane. »S pravočasnim ukrepanjem se bo in se tudi mora ohraniti kmetijska proizvodnja, vendar bodo ekonomske razmere precej drugačne od sedanjih. Razmere za kmetovanje v Sloveniji so v globalnem smislu relativno ugodne, saj je pogostost velikih naravnih nesreč s hudimi posledicami za zdaj na srečo relativno majhna,« pojasnjujejo na ministrstvu za kmetijstvo.

»Kmetijstvo že občuti posledice vremenskih sprememb. Najhujše so posledice suše, kar se v Sloveniji kot geografsko relativno majhni državi odraža na velikem delu njene površine. Reliefne razmere omogočajo tudi naslednjo najpogostejšo obliko naravnih nesreč v kmetijstvu pri nas, to je točo. Toča povzroča škodo bolj lokalno, vendar pogosto.« Rešitev?

»V kratkem obdobju se lahko opravijo le spremembe v setveni strukturi in zamenjavi nasadov. Država pri tem ponuja izdatno državno pomoč v obliki subvencij. Dolgoročne rešitve − zadrževalniki vode, namakalni sistemi, postavljanje protitočnih mrež − so zelo drage, vendar se gradijo za dolgo obdobje, tako da se na dolgi rok tudi izplačajo.

Država želi doseči, da se kmetje sami bolj zavedajo, da je škoda v veliki meri odvisna tudi od njihovega delovanja in zavedanja, da državna pomoč ne more prihajati tudi za nepremišljeno ravnanje kmetovalcev samih. Zelo razširjena oblika reševanja tovrstnih težav je oblika zavarovanja kmetijske proizvodnje, pri kateri država omogoča sofinanciranje zavarovalnih premij.«

Najhujša suša v Sloveniji je bila leta 2003 in je razen treh občin prizadela vso Slovenijo ter povzročila ocenjeno škodo v višini 121,5 milijona evrov. Leta 2006 je ocenjena škoda po suši znašala 42,4 milijona evrov in je najbolj prizadela občine Brda, Koper, Trebnje in Žalec.

Vsako leto se pojavlja toča in zelo pogosta je bila v letu 2004, saj je povzročila ocenjeno škodo v kmetijstvu v višini 34,5 milijona evrov in prizadela 80 občin. Leta 2005 pa je bila ocenjena škoda še višja, in sicer 36,6 milijona evrov, prizadela pa je 51 občin.

Vir: Ministrstvo za kmetijstvo RS

Do osem stopinj toplejša poletja

O tem, kaj nas čaka v prihodnjih desetletjih, smo se pogovarjali s prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj, vodjo oddelka za biometeorologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in članico Mednarodnega foruma o podnebnih spremembah.

Kaj pripravlja narava v prihodnjih sto letih svetu in kaj Sloveniji?

Mislim, da se pravilno vprašanje glasi: kaj smo in kaj še bomo ljudje pripravili naravi in sebi v prihodnjih sto letih? Podnebne spremembe, ki so že tu in bodo tu tudi za vedno ostale, je namreč v veliki meri zakrivilo kar človeštvo samo. Človek z izpusti toplogrednih plinov in spremenjeno rabo tal, zlasti izsekavanjem gozdov, spreminja energijsko bilanco planeta tako, da povzroča povečan učinek tople grede.

Ogrevanje planeta je zato nedvoumno in splošno: ogrevajo se zrak in oceani, talita se led in sneg, gladina morij pa se viša. Za naslednjih 20 let lahko z veliko gotovostjo pričakujemo nadaljnje dviganje globalne temperature za vsaj 0,2 stopinje Celzija na desetletje.

Do konca stoletja pa je dvig globalne temperature odvisen od našega obnašanja oziroma ustalitve vsebnosti CO2 v ozračju. V najboljšem primeru bo ta znašal +1,8 stopinje Celzija (glede na obdobje 1961 do 1990), če pa bomo nadaljevali z naraščanjem izpustov toplogrednih plinov, pa povprečno kar +4 stopinje Celzija z zgornjo mejo 6,4 stopinje Celzija.

Tudi Slovenija, ki je sicer podnebno raznolika dežela, se na globalno ogrevanje odziva zelo enotno. Temperatura zraka in tal se povsod zvišuje. Manj je zelo hladnih dni in vse več vročih dni. Relativna vlažnost zraka se zmanjšuje, daljše je trajanje sončnega obsevanja. Več je jasnih dni in manj povsem oblačnih.

V kotlinah je tudi precej manj megle. Padavin je manj v prvi polovici leta in več jeseni. Manj je tudi nevihtnih dni ter dni s snežno odejo, pa tudi njena debelina se tanjša. Srednji pretoki rek upadajo, beležimo pa tudi vse pogostejše poletne suše. Listavci olistajo prej, mnoge rastline pa bolj zgodaj cvetijo.

V prihodnje se bodo podnebne spremembe še stopnjevale. V Sloveniji bodo postopno do konca stoletja vsi štirje letni časi toplejši. Najbolj se bodo ogrela poletja (med 3,5 °C in 8 °C), sledile bodo zime (med 3,5 °C in 7 °C), pomladi (med 2,5 °C in 6 °C) in jeseni (med 2,5 °C in 5 °C).

V pomladnih in jesenskih mesecih ne pričakujemo izrazitih sprememb v količini padavin, pozimi je predviden porast količine padavin (do +30 odstotkov), poleti pa zmanjšanje količine padavin za 20 odstotkov. Izrazitejše bodo najverjetneje tudi vremenske ujme vseh vrst, tako suše kot poplave.

Ali zadnje meritve kažejo, da se bolj uresničujejo optimistične ali pesimistične napovedi v zvezi s podnebnimi spremembami − glede na to, da so se nekatere stvari zgodile precej hitreje, kot je bilo napovedano?

Nekatere meritve kažejo, da se podnebne spremembe dogajajo hitreje, kot so napovedovali celo najhujši pesimisti. Zlasti gre za hitro krčenje kopenskih ledenikov, taljenje trajno zamrznjenih tal in pa arktičnega morskega ledu. Temperature na Arktiki naraščajo dvakrat hitreje kot drugje na svetu. Po letu 1978 se arktični led krči za 3 odstotke na desetletje, poleti pa za kar 7 odstotkov na desetletje.

Permafrost na Arktiki se je na površini ogrel do 3 stopinje Celzija in na severni hemisferi je od leta 1900 do zdaj že 7 odstotkov manj sezonsko zamrznjenih tal. Podnebne spremembe žal vse bolj spominjajo na olimpijsko misel: višje, hitreje, močneje. Nekatere napovedi zato kažejo, da je verjetnost, da bomo omejili segrevanja ozračja na še sprejemljiv razpon od 2 do 2,4 stopinje Celzija, le še 25-odstotna.

Kaj bo čez sto let najbolj drugače v našem kmetijstvu in kaj bi morali ukreniti že zdaj, da bi posledice zmanjšali?

Podnebne spremembe bodo sprožile spremembe pri kakovosti pridelkov, izbiri sort in ustaljeni agrotehniški praksi. Rastline bodo prej dozorevale, potrebovale bodo več vode in več bo škodljivcev ter bolezni. Tudi v živinoreji bo več okužb z boleznimi in težave z dostopnostjo, količino, kakovostjo in ceno krme. V slovenskih gozdovih bodo prizadeti iglavci, še zlasti čisti gozdni sestoji in izolirani gozdovi z revnejšimi razmerami okolja.

Spremenili se nam bodo centri in težišča kmetijske pridelave. Spremeniti bomo moral način subvencioniranja in prilagoditi uvoz in izvoz hrane, saj bo, globalno gledano, zaradi podnebnih sprememb cena kmetijske proizvodnje višja. V prihodnji desetletjih se bodo povečala tveganja, ki spremljajo kmetijstvo, predvsem verjetnost ekstremnega vremena.

Že danes bi zato morali začeti sistematično načrtovati aktivno upravljanje s tveganji, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Žal ima le malo svetovnih vlad ali njihovih resornih ministrstev sistematično in kritično pripravljene svežnje ukrepov za prilagajanje novemu podnebju. Nujni bodo zagotovo sprememba setvene strukture, uvajanje novih sort, namakanja, zmanjšanje intenzivnosti pridelave in še kaj.

Vir: dnevnik.si