|  Mizar Pepe s svojo ženo ni mogel imeti otrok. Vendar se ne vda žalosti in se loti delati Ostržka.
Zame je biser pravljice v tem, da Pepe , ne tarna za tem kaj nima, in z vso ljubeznijo sprejme svoje življenjske okoliščine. In gre celo nad to, ker ima vso ljubezen, se jo odloči tudi prav uporabiti, ter se iz danih okoliščin, odloči narediti najboljše kar premore.
Ker ima vso ljubezen, ga tudi naredi, in Ostržek oživi.
Biser nad biseri. Delo vsakega, ki ga v resnici naredi z vso ljubeznijo oživi. Res je, ljubezen se lahko izrazi edino na pravih delih, in ta so človeku in vsem v blagoslov.
Druga dela iščejo in zahtevajo vse drugo, in ne oživijo in niso v blagoslov niti tistemu, ki jih pod narekovaji "ljubi".
|
NE ZAMUDITE
Ostržek
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne torek, 25. oktober 2011 @ 11:53 CEST
vesel na pozitivke,
iz dna srca nasmeje se,
in pove besede te.
Iz ljubezni bil sem narejen,
in srečen srečen sem!
Ostržek
Prispeval/a: Nan dne torek, 25. oktober 2011 @ 14:14 CEST
Mirjan Mesiček:
"Mizar Pepe s svojo ženo ni mogel imeti otrok. Vendar se ne vda žalosti in se loti delati Ostržka. "
Ni bilo čisto tako, a tudi tvoj opis je lahko lep začetek pravljice. ;)
Ostržek
Prispeval/a: merijen dne torek, 25. oktober 2011 @ 15:54 CEST
Veste na kaj, je pa mene spomnila tale skrajšana verzija Ostržka?
Spomnila me je /morda še zlasti zato, ker je v njej vidik ljubezni tako lepo poudarjen/, na tistega ''malega moža'',invalida brez rok in nog, ki je pred kratkim gostoval tudi na eni izmed naših Tv odaj.
Bilo je ganljivo videti ga. Ganljivo, pretresljivo. Pa vendar - kako navdihujoče videti do kam lahko seže veličina človekovega duha.
Ob kruti 'usodi' , ko se je rodil brez rok in nog, bi si verjetno marsikdo raje izbral smrt, kot pa takšno življenje, zapadel v težke depresije, preklinjal uro svojega rojstva.
Vendar ne on. Z močjo svoje volje, svojega duha, svoje vere, je napravil iz sebe, če smem reči 'živi čudež'.
Res je , da ni imel rok in nog, ampak imel pa je veliko srce, in veliko ljubezni in še nekaj, imel je -vero!
Rekel je, da je v urah najtemnejšega obupa molil in prosil Boga, klečeč na 'kolenih svojega duha', ker pravih, fizičnih ni imel (prav zapisala sem si), takole:
''Gospod, če mi ne moreš dati rok in nog, te prosim, da ozdraviš moje srce.DAj mi nekaj, zaradi česar bo vredno živeti! Pomagaj mi, da bom lahko razumel in ljubil druge.''
In zgodilo se je. Postal je govorec srca, vere, ljubezni. Potoval po svetu iz države v državo . Dotaknil se je vseh nas globoko, globoko. Vsi, ki smo ga poslušali smo jokali. Tudi moški.
Spominjam se tudi naslednjega velikega sporočila, ki nam ga je zapustil in velja za vse ljudi in sicer:
Bodi hvaležen za to, kar imaš,
namesto da žaluješ za tistim, kar nimaš....
Naj torej povežem obe zgodbi:
V tej zadjnji je ''mojster Pepe'' (recimo) Bog,
Ostržku pa je namenoma(!) ''pozabil'' napraviti roke in noge.
Zakaj?
Zato, da bi preko njega, Ostržka, tako nepopolnega, tako 'nedodelanega', (kot smo ljudje nasploh) sporočil:
- Če imaš ljubezen, če imaš vero in če imaš sanje,
ki si jh iz vsega srca želiš uresničiti, in je Bog s teboj,
- se bo zgodilo !
LP