Švicarski narodni park so ustanovili leta 1914 z namenom, da bi »naravo prepustili samo sebi«. Že leta 1918 so ukinili vsakršno izkoriščanje planin in gozdov v gospodarske namene, prav tako tudi lov. Švicarski narodni park leži v Spodnjem Engadinu v osrednjih Alpah, na jugovzhodu Švice. Meri 172 km2, razteza se od nadmorske višine 1500 do 3170 m nad morjem.

Polovico njegove površine prekrivajo skale, grušč in led, 50 km2 drevesa, med ostalim rastlinstvom večinoma prevladuje ruševje, 33 km2  gorska travišča in 3 km2 subalpski pašniki. V švicarskem narodnem parku beležijo izredno dobre podatke o razvoju favne, vegetacije in klime.

Od leta 1918 vsako poletje preštejejo populacijo kopitarjev, že leta 1917 so uredili prve izmed 160 površin za trajno opazovanje rastlinstva, ki jih redno proučujejo še danes. Od leta 1918 zbirajo tudi podatke o klimi, tako da so razmere za proučevanje povezav med klimo, vegetacijo in živalstvom še posebej ugodne.

Razvoj kopitarjev
Ob ustanovitvi leta 1918 na območju švicarskega narodnega parka ni opaženega navadnega jelena. Od leta 1970 jih vsako poletje naštejejo med 1542 in 2400. Glede na 86 km2 parkovne površine, ki jo prekriva rastlinstvo, pomeni to maksimalno poletno gostoto med 17,9 in 27,9 navadnih jelenov na 100 ha.

Pozimi približno 90 % jelenov zapusti park in se preseli na nižje ležeča področja. Leta 1999 so poleg 1824 navadnih jelenov našteli tudi 1625 gamsov in 395 kozorogov. Srnjad je v parku redka. Število gamsov je v stotih letih ostalo praktično nespremenjeno. Izumrlega kozoroga so okoli leta 1930 ponovno naselili. Tako kozorogi kot gamsi ostanejo v parku celo leto.

Bojazni
Obstaja bojazen, da bi velik poletni prirast populacije navadnega jelena glede na površino lahko povzročil preobremenjenost parka. Že leta 1950 so število jelenov začeli obravnavati kot problem. Leta 1956 (8,1 jelena na ha poraščene površine) se je že govorilo o nesorazmerju med biotopom in staležem živali. V letih 1972 in 1979 (22,6 oziroma 27,9 jelenov na ha) so se pojavile zahteve po drastičnih ukrepih za zmanjšanje števila živali oziroma po prepolovitvi jelenje populacije.

Leta 1989 (gostota 23,3 jelenov na 100 ha) so poročali, da so območja, kjer se poleti zadržujejo jeleni, tako preobremenjena, da se morajo jeleni ponoči pasti na travnikih izven parka. Leta 1996 (21,4 jelena na 100 ha) so dokončno razglasili, da povečanje jelenje populacije lahko pomeni konec švicarskega narodnega parka in njegove ideje.

Konkretne bojazni so bile, da bi jeleni ogrozili pomlajevanje gozdov (1), izčrpali pašne površine (2), povzročili erozijo (3), izpodrinili gamse (4) in povzročili biološko osiromašenje (5). Za okolico parka pa sta obstajali bojazni, da se bo zmanjšal donos travnikov (6) in da bo prišlo so propadanja varovalnih gozdov (7).

Opažanja

Pomlajevanje gozdov ni v nevarnosti, gozdna površina se ni skrčila

Opažanja na območju, primerjave s starimi zračnimi posnetki in dolgotrajno proučevanje parkovnih površin kažejo na to, da se ob močnem poletnem porastu gostote jelenje populacije gozdne površine niso zmanjšale, temveč občutno povečale – predvsem na račun subalpskih pašnikov, ki so jih začeli opuščati leta 1918.

Na 21 m širokem travnem pasu subalpskega pašnika La Schera, ki meji neposredno na gozd, so se npr. od leta 1940 ustalili 1203 gorski bori na ha, med katerimi jih je leta 2002 skoraj polovica (48 %) preraslo višino 150 cm, do katere še obstaja nevarnost obgrizenja, čeprav je bilo leta 2002 na vrhu obgrizenih 55 % gorskih borov, nižjih od 150 cm. Poškodbe zaradi obgriza mladih dreves so v švicarskem narodnem parku tudi v gozdu relativno pogoste.

Na nekem nasadu pod planino La Schera je bilo objedenih 43 % vseh gorskih borov, nižjih od 150 cm, pri 12 % pa je bil objeden vrh. Podatki s stalno opazovanih območij kažejo, da do trajne preprečitve drevesom, da bi prerasla mejo nevarnosti obgriza, prihaja le v posameznih primerih. Prav tako se zdi, da gostota jelenje populacije ne zavira občutno prehoda pionirskega gozda, ki ga tvorijo gorski bori, v njegov klimaks – macesnov in cemprinov gozd.

Nasprotno, zdi se, da zmerna gostota jelenje populacije pomlajevanje in širjenje borovega gozda prej pospešuje kot zavira. Na trenutno uporabljanih migracijskih poteh živali so npr. na enem m2 našteli več kot trikrat več poganjkov gorskega bora (manj kot 10 cm višine) kot v zeliščnih pasovih izven teh poti.

Do izčrpanja pašnih površin zaradi pomanjkanja hrane ni prišlo

Opažanja na območju kažejo na to, da se divjad na večini subalpskih in alpskih pašnikov v parku sploh ne pase ali pa to počne zelo ekstenzivno. V alpskem pasu površin, na katerih bi se divjad zelo intenzivno pasla, praktično ni, na večjih (več kot 10 ha) subalpskih pašnikih pa se jeleni in ostali kopitarji intenzivno pasejo le na četrtini površine. Po vsej površini so objedeni le najmanjši pašniki (manj kot 1 ha) na selitvenih poteh živali med zimskimi in poletnimi revirji.

Erozija se ni povečala

V subalpskem pasu so zaradi erozije, ki jo povzročajo navadni jeleni, poškodovane le majhne površine (velike nekaj m2). Na podlagi primerjav zračnih posnetkov je Brandt prišel do sklepa, da leta 1989 škoda zaradi erozije ni bila nič večja kot leta 1938, kar je skladno z ugotovitvijo, da je intenzivna paša omejena le na zelo majhen del pašnikov v parku.

Število gamsov se ni zmanjšalo

Podatki švicarskega narodnega parka o številu kopitarjev jasno kažejo, da se število gamsov v parku kljub velikemu porastu števila jelenov (s 5,1 v letu 1940 na 27,2 jelena na kvadratni km2 poraščene površine v letu 1980) praktično ni spremenilo.

Do biološkega osiromašenja pašnikov zaradi prekomerne rabe ni prišlo

S starejših posnetkov je razvidno, da so na nekaterih travnikih, ki jih danes jeleni stalno popasejo do višine nekaj centimetrov in ki spominjajo na igrišče za golf, še leta 1940 rastline – med njimi tudi veliko rož – segale človeku do kolen. Razumljivo je, da je obstajala bojazen, da bi jeleni povzročili velik upad botanične raznolikosti.

Toda večletna opažanja s stalno opazovanih območij dokazujejo, da se število rastlinskih vrst na travnikih, kjer se divjad intenzivno pase, v zadnjih 50 do 80 letih ni zmanjšalo, temveč se je celo občutno povečalo – v povprečju skoraj za 100 %. Stanje je drugačno na območjih subalpskih pašnikov, kjer se kopitarji danes – in domnevno od leta 1918 – pasejo zelo ekstenzivno ali pa sploh ne.

Večletni podatki kažejo, da se je število rastlinskih vrst na teh površinah, kjer večinoma prevladujeta vednozeleni šaš (carex sempervirens) ali volk (nardus stricta), od leta 1940 nekoliko zmanjšalo.

Sklep
Bojazni, ki jih je povzročil velik porast v poletni gostoti jelenje populacije v švicarskem narodnem parku, so se zaenkrat v glavnem izkazale za neutemeljene. Nasprotno, navadni jelen lokalno botanično raznolikost na subalpskih pašnikih in širjenje gorskih borov celo spodbuja.

Subalpski pašniki v švicarskem narodnem parku so danes veliko bolj raznoliki, bogati z rastlinskimi vrstami in različnimi zgradbami tal ter bolj dinamični, kot bi bili brez jelenov. Na vseh stalno opazovanih površinah v parku, kjer se navadni jelen intenzivno pase, se je število rastlinskih vrst vseskozi povečevalo.

Prenosljivost
Izkušenj iz švicarskega narodnega parka pa seveda ne moremo brez zadržkov prenesti na druga območja. Nedvomno pa lahko prenesemo izkušnjo, da izredno težko pravilno predvidimo dolgoročne posledice določene spremembe in potrebne ukrepe. V švicarskem narodnem parku jeleni povzročajo velike skrbi že več kot 50 let.

Od negativnih posledic, ki so se jih bali, pa se doslej še nobena ni uresničila. Na pozitivni učinek, ki ga imajo jeleni na raznolikost subalpskih pašnikov in na širjenje gorskih borov na gozdni meji, ni računal nihče. Veliko argumentov govori v prid dejstvu, da v narodnem parku naravo prepustimo samo sebi.

V primerjavi z ostalimi ukrepi ima ne-ukrepanje nekaj odločilnih prednosti: izvajamo ga lahko na dolgi rok – navsezadnje tudi zato, ker nič ne stane, in tudi po desetletjih vemo, kje in kdaj smo kaj ukrenili – namreč ničesar, kar pa občutno olajša pravilno razlago opaženih sprememb.

Odgovori dr. Bertila O. Krüsija na vprašanja, ki mu jih je zastavila revija Freiheit für Tiere:

Študije, ki ste jih izvedli v švicarskem narodnem parku, dokazujejo, da živali in narava vedno najdejo ravnovesje in da različni dejavniki pogosto součinkujejo in vplivajo drug na drugega povsem drugače, kot pričakujemo ljudje.
V principu že. Toda švicarski narodni park ni popoln, zaprt ekosistem. Zaenkrat manjkajo medvedi in volkovi, park pa tudi ni dovolj velik, da bi jeleni lahko tam prebivali vse leto. Pozimi se skoraj vsa jelenja populacija preseli na nižje ležeče predele izven parka.

Ali ne bi bilo potrebnih še veliko več območij, kjer bi ljudje živalim in naravi vrnili življenjski prostor?
Da, nedvomno.

Bi se divjad brez lova res preveč razmnožila in bi npr. srne in jeleni uničili ves gozd?
Če manjkajo velike zveri, velikost populacije omejujejo razpoložljivost hrane (predvsem pozimi), socialne zahteve, tekmovalnost z drugimi živalskimi vrstami in motnje, ki jih povzroča človek.

Vir: Freiheit für Tiere, 4/2008, prevod: Matevž Kersnik
Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, november 2008