Dogajalo se je in se dogaja še zmeraj. Polaganje dlani pred oči ne pomaga, ne pomagajo tudi vprašanja ali pogovori. Ne pomagajo antidepresivi. Dejstvo je, da nasilje v kakršnikoli obliki zaznamuje otroka za vse življenje. Dejstvo je tudi, da nasilje v osnovnih šolah že desetletja ostaja kot graviran simbol, enako kot začudeni pogledi odraslih. Učitelji prelagajo odgovornost na ravnatelje, ravnatelji na starše, starši spet na šolo in tako že več kot trideset let. Enaka zgodba, pa vendar še zmeraj brez zaključka.

Če nasilje ni dopustno, zakaj ga potemtakem dopuščamo? Zakaj glave obračamo stran, zakaj smo vedno prepozni ? Zakaj mora otrok najprej postati žrtev, da se o nasilju sploh spregovori ?

Otrokom, ki so žrtve nasilja ni v nobeno pomoč poslušanje razprav odraslih o tem, kaj delamo narobe, kako bi moralo biti, zakaj tega še ni, kakšni so zakoni in predpisi, kaj žrtev čuti, kaj nasilnež misli, v kakšnem okolju živi itn. Nihče, ki v otroštvu ni bil žrtev nasilja ne more vedeti, kaj otrok čuti in o čem razmišlja. Žrtvam ne pomaga, da odrasli o nasilju na dolgo in široko razpravljajo, tudi če so razprave pametne in smiselne. Po mojem mnenju, bi bilo bolj smotrno ugotoviti, koliko otrok se med njihovo razpravo zadržuje v kopalnici ali v svoji sobi s stisko v srcu, s solzami v očeh, s smrtjo v mislih, v lužicah krvi.

Žrtev nasilja se počuti kot tujek v družbi, kot breme ljudem, kot izrodek. Otrok, ki bi se moral smejati in igrati, ki bi moral biti razbremenjen problemov se pravzaprav odloča med življenjem in smrtjo. Ne hrepeni po športnih dosežkih, izletih ali ustvarjanju ampak po tem, da ga ne bi bilo. Njegov pogled je povešen pod težo razočaranj, tesnobe in strahu. Skriva se v hrupu otožnosti in čaka, da ga bo tam kdo našel, opazil, slišal. Čas se mu odmika.

Stoji v fiktivnem svetu, kajti realnost se mu zdi nesprejemljiva in ponižujoča. Odmikajo se mu tudi občutki in želje. Vse v njem postaja zmeda, ki kliče po razlogih. Kdo sploh pomisli, da otrok vsak dan odhaja v šolo s strahom, z odporom, da na poti do šole pogosto tudi bruha in da se mu življenje že takrat zdi prenaporno in nevarno. V otroku, ki je žrtev ponavljajočega se nasilja se sprožita dva strahova: strah pred šolo, pred tepežem ali ustrahovanjem, in strah pred tem, da bi doma povedal resnico, da šole več ne želi obiskovati.

In kaj medtem počnejo odrasli? Še zmeraj razpravljajo, besede pa so kot pesek, začutimo jih, v naslednjem hipu pa ostanemo s praznimi dlanmi. Potrebno se je zavedati, vsak dan znova, da se otrok, ki je žrtev psihičnega, kot tudi fizičnega nasilja, čez čas delno ali popolnoma izključi iz realnosti, ker enostavno nima druge možnosti ali bolje rečeno, ne pozna drugih možnosti. Varnost in tolažbo si poišče v svetu, ki si ga je primoran ustvariti sam. Tam je skrit. Tam ga ni strah groženj in udarcev. Tam ga imajo radi in ga nič ne sprašujejo.

Tam ga ne obtožujejo. Tam se mu ni treba postaviti na nikogaršnjo stran. In lahko preživi, če mu odrasli ne uničijo tudi tega sveta. Na žalost, se dogaja ravno to: vsi okrog njega mu na različne načine sporočajo, da ne dela prav, da je z njim nekaj narobe. Da ne sme imeti slabih ocen, da ne sme biti ves čas odsoten, da ne sme fantazirati, da se ne sme rezati, da ne sme biti jezen, sovražen, da ne sme močiti postelje, da ne sme biti tako strahopeten, da ne sme molčati ali da ne sme kričati. Vsi ga prebadajo s pogledi in ga še bolj izpostavljajo.

Nasilje povzroča hude duševne stiske, ki se lahko raztegnejo skozi vse življenje, lahko so tudi usodne. Nasilje povzroča dolgotrajne posledice,  nasilje uničuje prihodnost.  Kaže, da odrasli ne jemljejo nasilja tako resno, kot bi ga morali. Ko jim otrok pove na primer: »Rekli so mi, da sem p … in so na Facebooku objavili neresnice o meni,« starši po navadi odreagirajo: »Ah, pusti jih. Saj veš, da to ni res. To ni nič hudega. Malo so se hecali, ne jemlji jih resno. Se boste že zmenili«. Seveda, tako reagira odrasla oseba. Če pa se vživimo v krhek otroški notranji svet, razumemo, da otroci jemljejo besede in udarce resneje, kot si to lahko predstavljamo. Ko jo nekdo udari, ne da bi žrtev vedela zakaj je bila tepena, pojmuje napad na osebni ravni. Otroka to prizadene. Otrok ne pozabi. Zatiskanje oči ali minimaliziranje težav povzroči pri otroku  razočaranje, distanco, občutek osamljenosti.

Žrtev se začne gledati in doživljati popolnoma drugače. Prepriča se, da je slabša od drugih, grša, neumnejša, manj sposobna; taki otroci se potem težje prilagodijo življenju, taki otroci o sebi mislijo, da niso vredni, da bi živeli, da je bolje, če jih sploh ne bi bilo. Govorijo si: »Prizadet-a sem. Gnil-a sem. Sigurno mi ne bo uspelo. Itak sem preneumen-a. Raje ne poskusim, kot da mi ne uspe.« Take otroke je potem strah neuspehov, napak, kritik, z ljudmi ne morejo vzpostaviti globljega odnosa. Vseskozi imajo občutek, da jim nekdo hoče slabo.

Najhuje za otroka je, če se nekdo spravlja na njegovo osebnost.Če bi se denimo spravljali na njegovo znanje ali na nekaj, kar je naredil, se pravi na njegov izdelek, bi bil učinek travme veliko manjši, kajti otrok bi pomislil, da v nečem pač ni dovolj dober; nekaj časa bi bil užaljen, prizadet, ampak bi s časoma lahko preusmeril svojo kreativnost v nekaj drugega ali bi pa celo vztrajal pri istem in se izboljšal. Če pa se spravimo na otrokovo osebnost brez kakršnega koli tehtnega razloga, žrtev dobi signal, da ni sprejemljiva za družbo in okolico taka kot je, da je ničvredna, da je z njo nekaj hudo narobe. Otrok se poistoveti z udarci. Razmišlja denimo: »Jaz kot jaz nisem dober. Sem problem in ovira. Zaslužim si udarce, ker sem itak ničvreden.«

Nasilje pri otroku spremeni celostno sliko o njem samem in mu s tem spremeni življenje. Če mu pa pripišejo še kako duševno bolezen, se mu sesuje svet. Nekatere žrtve nasilja se poberejo šele po nekaj desetletjih, nekateri nikoli, tiste pa, katerim so uničili dostojanstvo lahko privede do samomora. Pa je res potrebno, da gre vse skupaj tako daleč?

Žrtev nasilja se ob vsem tem počuti povsem razgaljeno, ponižano, krivo, ker s svojim početjem spravlja odrasle v obup. Ne zmore izpolnjevati vseh pričakovanj šole, staršev, vrstnikov in se hkrati spopadati še z lastno bolečino. In ker ne želi razžalostiti svojih staršev in ker ne želi, da ves čas razpravljajo o njegovem problemu in o njem, svojo stisko raje potlači in se vede kot da se nikoli ni nič zgodilo. To naredi tudi zato, ker bi bil rad kot vsi ostali otroci. Ne želi biti drugačen, ne želi izstopati, ne želi usmiljenja, ne želi, da zrejo vanj kot v ranjenega ptička. Želi mir. Želi pripadnost. Sprejetost …

(Se nadaljuje)

Ksenija Jovanović, diplomantka psihosocialne pomoči
Društvo Samopodoba