NAVIDEZNA ENOST IN RESNIČNA ENOST

» Kdor spozna, da je Bogu in v naravi vse eno, hkrati odkrije, da je človekov občutek ločenosti, le prevara.« Tako se glasi, prosto prevedeno, eno temeljnih načel nauka svobodomiselnega nizozemskega filozofa Barucha Spinoze ali Benedictusa Spinoze ( 1623 – 1677).

Človekov jaz lahko opišemo kot enost, ki verjame , da je celovita. V osebnosti človeka prebiva nagon, ki ga lahko primerjamo z delovanjem sile težnosti. Naravna težnost se omeji na potrebo po samopotrjevanju. Blodna ideja je, da bi lahko to samopotrjevanje non-stop vzdrževali. Krčevito oklepanje položaja, ki ne more biti nikdar več kot časovna resničnost, je v osnovi protinaravno.

Po svoji naravi se človek nagiba k enosti. Pojem » narava« ne smemo pri Spinozi razumeti v smislu, kot ga je videlo in se zavzemalo svetovno gibanje. » Narava«, o kateri govori Spinoza, je prvobitna, čisto in še deviško stanje, v katerem človek živi v » nedolžnosti«. Ker je današnji človek bitje, ki mora živeti tako iz večnosti kot iz časa, je torej umrljiv in neumrljiv, se potreba po enosti pogosto odraža na karikiran in sprevržen način.

Če hoče zavest razlikovati med navidezno enostjo in resnično enostjo, mora ohraniti uvid v razmerju med duhom in snovjo. Brez pravega uvida je človek pod vplivom običajne samoprevare, ki mu prikrito predlaga in vsiljuje čustveno enost. Neprijazni odnosi v današnji družbi in bivanjska osamljenost , zavajo človeka v beg pred svetom: beg v romantično preteklost ali celo v sanje o vrnitvi v stanje enosti, kakršna je bila pred padcem človeštva, ko sta narava in človek še bila trdna v Bogu. Toda ta vrnitev je tako brez nadaljnjega nemogoče.

V domišljiji in njeni projekciji ima človek svet za nepopoln , ker utemeljuje svoje utvare in pričakovanja na splošno sprejetih pravilih. S tem sprevrže pravo realnost in zaradi te4ga noče in ne more vedeti, kdo v resnici je. Na ta način izgubi možnosti, da bi dosegel samospoznanje in bi svet tako za res razumel.

Skozi stoletja so človeka spremljale sanje o enosti in skupnosti človeštva. Predstavljale so ozadje za strašne utopije in kolektivne ideale. Valijo se kot orjaški oblaki pred soncem spoznanja. Kar se začne s sanjarjenjem posameznega avtorja ali filozofa, se v procesu razvoja razvije v narodno gibanje, politično stranko ali družbeni poizkuz. Do takega razvoja pride zato, ker ga hranijo odeje ali tihe sanje vseh tistih, ki so povezani na tak ali drugačen način, tako zagovorniki kot nasprotniki. Zaradi te povezave prejmeta obe skupini energijo .

Zagovorniki vedno bolj verjamejo v stvar , nasprotniki povečujejo svoje nasprotovanje. Oboji se hranijo iz teh tihih sanj in sami te sanje hranijo. Tako se sanje in sanjači medsebojno vzdržujejo. Krogotok postaja vedno hitrejši, oblak okrog zavesti postaja debelejši. Končno pa se napetost sprosti, kot ob nevihti.

Polje napetosti se sprosti in tako zagovorniki, kot tudi nasprotniki, izgubijo zanimanje, dokler se ponovno ne pojavi nekdo, ki celo sliko umetno oživi. Tako se proces začenja spet od začetka. Toda v današnjem času prihaja do izraza popolnoma nova zavest, ki teži za resnično enostjo. Klic po » resnični enosti« ozdzvanja vedno glasneje. Mnogi se sprašujejo, za kakšno enost gre in kako jo lahko dosežemo.

Resnična, večna enost, temelji na začetku, izvora stvarstva. Celotno stvarstvo se povrne k temu izvoru, k Bogu. S svojim razmišljanjem , z vsemi svojimi življenjskimi aktivnostmi , se mora človek vrniti k temu izvoru, ki kot Božja iskra tli v njegovem najglobljem bistvu. Današnji obstoj večine ljudi ni nič več kot naravni pojav. Če pa se naučijo predati svojo voljo osrednji univerzalni volji, ki izhaja iz Boga ( :« Dovoli, da vstopim v Tvojo voljo!«) in se v njih izraža, se lahko sprijaznijo sami seboj in s svetom. Zakaj potem se lahko vrne njihov obstoj spet k izvoru stvarstva in počivali bodo v enosti univerzuma.

Nasprotovanje » resnični enosti« lahko postane zelo prefinjeno in skrajno zavajajoče, na primer kot posnemanje prvobitnega. V preteklosti so te sile, ki predlagajo navidezno enost, označevali kot » delovanje Antikrista«. V ožjem smislu se pod tem razume satan, ki hoče uničiti krščanstvo. Ime » Satan« pomeni » zaviralec«. V preteklosti je bilo to ime obremenjeno s strahom in predstavo o prevari, tako da so ga izgovarjali z največjo previdnostjo. Oživljati staro moro, je zadnje, kar hočemo.

Potrebno se je približati, kot je najbolj objektivno možno.. » Satan« živi kot nasprotnik in zaviralec v naši zavesti. Fantazija in domišljija ljudi sta mu tam preskrbela bivanjsko pravico. Kolikor je realnost, je istočasno tudi prevara. Kajti vase zaprta in egocentrična podoba sveta in človeka, ideje, iz katere zaviralec dobiva moč, je dejansko največja možna prevara. Zato ni potrebno, da je človeka strah pred njim. Nasprotnik živi od tihih želja, ki so proizvod potisnjenih strahov. Ko začne prodirati nova duhovna zavest, se »zaviralec« krčevito in obupano , ker mu bo ta nova zavest zadala milostni udarec.

Kot satan,zaviralec ali nasprotnik deluje v plašču nepristne ljubezni. Pod tem se ne skriva nič drugega, kot neizmerna sebičnost. Okrašen z masko dobrotnika, Satan ponuja človeštvu navidezno enost. Ta proces je zelo pronicljivo in osupljivo realistično opisan v kratkih pripovedih o Antikristu ruskega filozofa, avtorja in pesnika Vladimirja Solovjova .

Solovjov je to pripoved napisal malo pred svojo smrtjo! Sedaj, sto let pozneje, so se nekateri vidiki njegove napovedi uresničil Solovjov je pripadal usmerjenemu nauku, ki je bil znan pod imenom« sofiologija«. Navdihnila ga je Sofija ali modrost. Pesnik – filozof je verjel v vseobsegajočo vesoljno enost. Na začetku si je prizadeval ta teokracijo ( cerkveno državo), ki bi obsegala ves svet, nastala naj bi s ponovno združitvijo ruske ortodoksne in rimokatoliške cerkve. Pozneje se je zavzemal za vero, ki bi bila nadcerkveno krščanstvo.

Enost, ki jo v tej pripovedi uporabi Antikrist kot odskočno desko za svoj nastop, je politične narave. Solovjov jo je označil kot » združene države Evrope«. Anti – Krist, preoblečen v genialnega dobrotnika, bo proglašen za vladarja. Najvišji zemeljski ideal, h kateremu se stremi, je enost velikih svetovnih religij. In zato gre Anti – Kristu.

V materialistični Evropi je nastala delitev med dvema skupinama prebivalstva. Prvo predstavlja večina mislečih ljudi. Ne verujejo in živijo le navidez zavestno. Preostala manjšina verujočih je tako rekoč prisiljena, da postanejo prav tako » misleči« ljudje.

Anti – Krist se poveže v stremljenju s prvo skupino, torej tistimi, ki živijo na videz zavestno. Nosi znak nasprotnika.

- izvira iz religioznega okolja,
- ima določeno genialnost,
- je družbeno aktiven.

Solovjov ga je opisal na naslednji način:
»Ker se zaveda velike duhovne moči v sebi, brani duhovno vselej s prepričanjem. Za njegov jasen razum je bila trdna pravilnost vsega tega, kar je treba verjeti: dobrota, Bog, Mesija. Verjame v vse to, toda ljubi le samega sebe. Verjame v Boga, toda globoko v svojem srcu, nehote in nezavedno, je izbral samega sebe namesto njega.«

Njegove mesijanske lastnosti postanejo jasne, ko začne verjeti, da naj bi bil naslednik Kristusa. Pri tem izkrivlja princip janezovskega krščanstva, s tem ko pravi:« Drugi, Kristus, je moj prethodnik.«

Prav tako je v svojem 33.letu posvečen. Toda ni posvečena duša duha, temveč višji jaz z osebnostjo kot namestnikom. Strah, da bi moral poklekniti pred Kristusom , spremeni spoštovanje v sovraštvo. Ko se v dvomu vrže s skale, ker meni, da bo Kristus vendar čutil do njega sočutje, ga bo ujela nadnaravna sila. Odslej ga v celoti zasenči demon, ki mu je rešil življenje. Moč tega se spoji z njegovo plemenitostjo in genialnostjo, tako da je sedaj pripravljen začeti s svojim poslanstvom.

Izda spis z naslovom Odprta pot k svetemu miru in splošni blaginji. To je vseobsežno delo, ki predvidi vsa nasprotja. Vsak, ki ga prebere, ga lahko razume s svojega zornega kota, ne da bi opustil lastno resničnost ali se dvignil nad svoj nižji jaz. Tako začuti Anti – Krist besedo Kristusa:« Prišel sem v Očetovem imenu. Drugi bo prišel v svojem imenu, ko ga boste sprejeli.« ( Janezov evangelij, 5, 43).

Kajti Anti – Krist ve, da bo sprejet, če se pokaže vsakemu ustrežljiv. Ljudem prinese svetovni mir in ne meča. Eden njegovih ciljev je, da nasiti vse. Toda poleg kruha so potrebne tudi igre. Zato skrbi mag Apolonius. Poveže novo tehnologijo zahoda s staro magijo vzhoda. Tako lahko na primer pritegne atmosfersko elektriko in jo usmerja po svoji volji. Pred očarano množico pritiska tehnični okultist na vse tipke.

Mistično – magični par, Anti- Krist in mag, povežeta nejeverno množico s kruhom in igrami. Združitev in podjarmljenje različnih veroizpovedi naj postane krona njunih skupnih aktivnosti. Da bi to dosegla, kliče Anti- Krist splošen koncil za enost vseh božjih služb v templju bogastva v Jeruzalemu, pri tem so združeni glavni tokovi krščanske religije. Apelira na občutke, ki so pri teh treh skupinah živi:
- duhovna avtoriteta pri rimokatolikih,
- svet tradicije pri ortodoksnih,
- osebno prepričanje o resnici in svobodno raziskovanje biblije pri protestantih.
-

DEMASKIRANJE ANTI – KRISTA

Sebe prikaže kot neizpodbitno avtoriteto, kot univerzalnega ohranjevalca in novega doktorja teologije. Zna osvojiti večji del navzočih. Samo » Peter« , » Janez« in » Pavel«, namestniki treh tokov , se upirajo. In potem sledi demaskiranje Anti – Krista.

Besen zaradi tega zadnjega nasprotovanja , pusti, da mag Apolonius umori papeža in voditelja ortodoksne cerkve. Samo profesorja Paulija, teologa, ki pooseblja svobodno mišljenje, ni lahko umoriti. Potem pokličejo maga k zadnjemu papežu, ki drži ljudstvo s senzacijami in grozo.

Končno uspe Judežu, ki je razočaran v svojih mesijanskih pričakovanjih in je soočen z resničnimi nameni Anti-Krista, premagati nasprotnika v bitki. »Peter« in » Janez« kot vstala in ponovno rojeni »Pavel« vidijo kot duhovno suverenost človeka apokaliptično vizijo » žene, odete v sonce, mesece pod njenimi nogami in s krono z dvanajstimi zvezdami na glavi.« To je Sofija, nebeška kraljica.

Nekateri pogledi v Solovjovi pripovedi so zastareli. Moderni človek se nagiba k temu, da gleda satana kot silo in ne kot osebnost. Toda, kaj hoče povedati avtor v svoji kratki pripovedi, je jasno: Tako kot mora biti človek pripravljen sprejeti Sofijo, modrost, ko se razodene; tako mora biti pripravljen tudi na dejavnost nasprotnika.

V ta namen je potrebna še nepomembna pripomba. Niti Sofija, niti Satan ne bosta v prihodnosti prišla k človeštvu. Kajti aktualna in resnična sta vedno! Nasprotnik se neprestano vsiljuje človeku in sicer z lestvico skušnjav, ki pa ne pomenijo nič drugega kot: podvreči vas iluzornemu / varljivemu, končnemu kraljestvu.

Nasprotno je Sofija » tista , ki kliče«, ki čaka na spontan odgovor. Ta odgovor pride kot globoko hrepenenje po modrosti in kot brezpogojna pozornost Božanski ljubezni, potem se v istem trenutku ta sila razodene v človeku, čeprav v začetku še ne povsem. Toda ta prva iskrica že zadošča, da se prekine prastara povezava » s Satanom«.

Gre za to, da spoznamo in poimenujemo nasprotno silo. » Zaviralec« namreč lahko kaj doseže le, če človek nezavedno sprejme njegove sile in namene. Njegovi pravi cilji bodo množično » zaspali«. Da bi izpulil korenine njegovega umrljivega obstoja , je nujno, da človek silo, ki mu služi kot zemeljska , v sebi in v svetu, zavestno spregleda. Če je tega sposoben, se je lahko znebi in se ji upre.

Toda tu je še nekaj. Nasprotnik mobilizira sile v človeku, ki jih ta komaj pozna in jih ne zna osvoboditi. Vendar zaradi odpora in trenj, bo človekovo spoznanje, ki je zašlo na krivo pot, zraslo. Kdor to izkusi, je na svetu močnejši s Sofijo ni več od te4ga sveta, čeprav živi v tem svetu.

Potem, ko so šli » Peter«, » Janez« in » Pavel« skozi puščavo, tako pripoveduje Solovjov, in je umrlo vse, kar človek ne potrebuje več ( duhovna avtoriteta in tradicija), preostane le še raziskovanje Biblije in samostojna zmožnost razlikovanja. Tudi po zaslugi nasprotnih sil, postane ponovno rojeni duhovni človek popoln. Za tega človeka je notranja avtoriteta edino vodilo, tradicija pa se spremeni v nove zmožnosti.

Konec

Miran Zupančič