Starosti se ne bojim … Bojim pa se osamljenosti in odvisnosti

Moža Berta, ki je bil Nizozemec, sem spoznala v Sloveniji. Delal je na plinovodu, ki ga je polagalo francosko-nizozemsko podjetje Spicapac-Nacap. Pred tem sem že bila na Nizozemskem. Država mi je bila všeč zaradi svobodne, odprte miselnosti in prijaznih ljudi.

Po moji priselitvi na Nizozemsko smo ves čas živeli na deželi. Na začetku sem zelo pogrešala družabno življenje in lokale, kamor se tu na vasi ni zahajalo. K prijateljem si šel lahko na obisk samo, če si se predhodno najavil, in sicer najmanj tri tedne vnaprej.

V času, ko sem prišla na Nizozemsko, so ženske delale oz. hodile v službo samo do prvega poroda. Po rojstvu prvega otroka so ostale doma in skrbele za družino. Ženske so takrat imele le tipične ženske poklice – bile so učiteljice, bolniške sestre ali pa so opravljale enostavna dela v pisarnah in bankah.

Glede na to, da sta bila tako lesni tehnik kot komercialist tipična moška poklica, službe na Nizozemskem nisem dobila … Ni mi preostalo drugega, kot da se prilagodim situaciji. Rodili sta se Nina in za njo še Tanja. Zapadla sem v šest let dolgo depresijo …

September 1985, Muntendam

V bližini našega novega doma so naredili 50 hektarov velik vrt, kjer naj bi rasle avtohtone nizozemske rastline. Odstranili so pol metra rodovitne zemlje in v nekaj letih so tam začele rasti rastline, ki so prej že povsem izumrle. Iz radovednosti sem na tamkajšnjem posestvu postala prostovoljka in naredili smo tudi vrt z zelišči. Tu sem se naučila spoštovati naravo, spoznala sem veliko novih rastlin, ptičev in insektov.

V osemdesetih letih se je začela emancipacija. Dobili smo celo ministra za emancipacijo. V srednjih šolah so z geslom »pametno dekle je pripravljeno na svojo prihodnost« začeli vzgajati dekleta. Zavod za zaposlovanje me je povabil k enoletnemu študiju managementa.

Z veseljem sem se izobraževala, šla na prakso v tovarno pohištva v bližini doma in v tovarni ostala 17 let. Nina in Tanja sta šli v vrtec oz. šolo. V očeh večine sem bila zaradi tega slaba mati. Edina nizozemska mama, za katero smo vedeli, da je dala otroka v vrtec, je bila svetovalka na področju otroškega varstva na ministrstvu za emancipacijo.

Marec 2000, Muntendam

Spomladi je umrl tast in tašča je ostala sama. Po dveh letih se je preselila iz vasi v mesto, kjer ni imela vrta, bila pa je blizu trgovin in ljudi njenih let. Tu je živela pet let. Kadar je potrebovala pomoč, jo je dobila. Včasih petkrat na dan, kadar je bil boljši dan, trikrat.

Vendar je prišel čas, ko tudi pomoč na domu ni več zadoščala in je morala v dom. Tam ni imela le sobe, temveč posebej spalnico, kopalnico in majhno kuhinjo z mikrovalovno pečico. Ker je imela svoje pohištvo, se je tako lažje navadila na novo okolje. V domu so sicer imeli možnost različnih oblik druženja, ki se jih ni udeleževala, hodila pa je na izlete, ki jih je dom občasno organiziral.

Nina in Tanja končujeta srednjo splošno šolo. Tanja se je odločila za študij arhitekture, Nina pa za gradbeništvo. Tanja si je našla sobo v mestu, Nina je ostala doma. Kljub emancipaciji, ki traja že 15 let, je bilo v njunih študijskih skupinah oziroma razredih nekako od tri do pet deklet.

Marec 2010, Den Haag

Odkar sem na Nizozemskem, je minilo že 30 let. Trenutno delam kot asistentka Leona Marca, veleposlanika Slovenije v Haagu. Zaradi te zanimive službe sem se delno preselila v Haag in se začasno odpovedala svobodi. Z veseljem odkrivam prednosti mesta. Pred tremi leti je umrl Bert. Nina in Tanja sta lansko leto diplomirali, v družini imamo torej eno gradbenico in eno arhitektko.

Nina je v službi; kljub krizi imajo veliko dela. Aprila pričakuje otroka, torej bom babica. Glede na to, da je kar tretjina arhitektov na Nizozemskem ostala brez dela, je Tanja odšla v Slovenijo. Že po enem mesecu se je vrnila. Vezi na Nizozemskem so premočne. Trenutno nadomešča Nino, ki je že nastopila porodniški dopust, ki tukaj traja samo 12 tednov.

Medtem ko v Sloveniji prijateljice mojih let (56) odhajajo v pokoj, sem jaz pred enim letom začela zadnjo fazo v svoji karieri. Delo je popolnoma usklajeno z mojo filozofijo o karieri, ki se začne pri tridesetih in traja nekako 15 do 20 let. Potem pa ima človek potrebo po delu, kjer cilji niso tako visoki. Moj glavni motiv je bil potreba po tem, da sem vendarle nekomu potrebna. Sreča je v dajanju, ne v prejemanju.

Pravico do pokojnine pridobim, ko dopolnim 65 let. Možno je, da se bo nova vlada odločila za povišanje starostne meje za upokojitev na 67 let. Če se bo ta meja povišala, bom imela prvi dve leti skromen dohodek. Ta čas bo treba preživeti nekje, kjer je življenje cenejše kot na Nizozemskem oziroma v Evropi. Ti dve leti bom premostila v Vietnamu ali Indiji.

Večkrat razmišljam o tem, kako bom preživela starost, obdobje od recimo osemdesetega leta naprej. V mislih imam manjšo bivanjsko skupnost meni podobnih ljudi, od katerih ima vsak svoj apartma s po dvema spalnicama, dnevno sobo, kopalnico in majhno kuhinjo. Veliko kuhinjo, dnevni prostor in vrt bi si delili.

Skupnost ima na voljo bolniško sestro (ki bo po vsej verjetnosti dekle maroškega porekla ali morda mlad homoseksualec) in tajsko strežnico ter poljskega kuharja. Zdravnik bo v bližini, za zabavo bomo preskrbeli sami, proč od vrveža, ki je povezan z otroki in njihovimi karierami. Z otroki in vnuki bomo v stikih prek interneta in spletnih kamer. Imeli se bomo tako lepo, da bomo komaj čakali, da se znebimo nedeljskih obiskov.

Kljub kronični bolezni bom dočakala visoko starost. Ko se bom bližala koncu, bom šla v hišo umiranja (hospic), kjer bom mirno, ob podpori prostovoljcev in profesionalcev, dočakala trenutek, ko se bom spet združila z Bertom …

Ne, starosti se ne bojim … Bojim pa se osamljenosti in odvisnosti.

Vir: www.euekspres.si