http://www.vest.si/2011/02/15/slovenija-cirkus-katastofikus/

Saj se res trudimo ohranjati in razširjati optimizem, pa ne gre in ne gre. Ko spremljaš dnevne notranje politične novice človeka kar zagrabi, da bi si od jeze in nemoči izpulil lase. Še raje, v osebno zadovoljstvo ter zadoščenje, pa nekomu tam na vrhu nekaj mehkega, rjavega in smrdljivega vrgel v obraz.

Za sabo imamo dve leti in pol vlade, ki vladati ne zna, pred seboj le še počasno agonijo životarjenja do volitev. Perspektiva je res klavrna in nas spravlja še v večjo malodušje; ponovno že videno in doživeto, janševo »tugo« republiko. Nekateri pa še kar gledajo v nebo in čakajo na čudež, upajo na mesijo; in Vatikan nam pošlje nazaj Rodeta. Aleluja!

Nič kaj tako fantastičnega se ne bo zgodilo; nihče ne bo resetiral Slovenije, še manj da bi jo rehabilitiral. Mnogi še nismo čisto dojeli, da je naša država praktično že razprodana ali oddana v najem za nedoločen čas (dokler bo še kaj možno izcuzati iz nje.

Ne obstoječa, ne napovedana volilna zakonodaja ne obeta novim političnim gibanjem in projektom, da bi lahko dobila zalet in prišla do ljudi. Da postaneš viden in prepoznaven, ni dovolj imeti ideje, vizijo in sposobnosti, ampak potrebno je le dovolj denarja ali botrov, ki ti ga dajo oz. posodijo in že si ustvariš kampanjo ter renome.

Nezaposlenost se stalno povečuje, podjetja umirajo na obroke, plačilna disciplina je nedisciplinirana, država se zadolžuje v nedogled, a naši politiki so v ospredje postavili »pomembno« temo arhivov. Kako da ne, tu so si enakovredni tako levi kot desni; v nakladanju, prodajanju megle in zavajanju javnosti. Še posebno ekspresivno pride do izraza njihov teatraličen talent, ko so vklopljene kamere.

V odtenkih napihnjenih besed šele opazimo kdo bi lahko bil desen in kdo lev, kajti po dejanjih jih že dolgo več ni mogoče ločiti. Tu je njihov teren na katerem se brezskrbno lahko ponovno kot otroci igrajo partizane in domobrance, bele in rdeče, bivše komuniste in skesane komuniste (v principu je, da so isti). Obujanje okostnjakov jim gre res od rok, ker sami nimajo več stikov z realnostjo, z življenji navadnih ljudi (pa naj se to sliši še tako patetično). V nasprotnem primeru bi morali občutiti sram ali celo gnus do lastnega početja.

Kdo hudiča se boji spisov iz arhiva in zakaj? Toliko bolj me zanima kaj tam piše.

Kdo brani pravice državljank in državljanov, da zvemo, spoznamo in smo seznanjeni kaj se je dogajalo v naši zgodovini? To je tudi naša preteklost do katere imamo pravico; tudi tisti, ki takrat še nismo bili rojeni.

Kdo se bo zavzel za naše dostojanstvo, ki ga vsak dan tako arogantno in brezobzirno teptajo politiki, ki bi morali delati in delovati nam v prid; Eva Irgl, varuhinja človekovih pravic ali Miša Molk?

Naprej v prihodnost si ne upa gledati nihče, kaj šele, da bi se resno, hitro in učinkovito ukvarjali z najbolj nujnimi problemi socialne, ekonomske, pravne in okoljske narave, ki čakajo na vrsto že leta. Kmalu ne bo več kaj veliko reševati, a seveda elite to ne skrbi, saj so si sistem naravnali tako, da jim nič hudega ne bo. A naš premier veselo duhoviči kako si kljub krizi lahko privošči 3 dnevni obisk v ZDA.

Bogi revež, toliko si je obetal, toliko napihoval, a od obiska pri z Obamo smo videli le bore malo; eno fotografijo stiska rok, kar mimogrede. Še dobro, da je bil fotograf pripravljen, ko je Obama prikorakal po hodniku na poti do stranišča, drugače predsednik Pahor ne bi imel kaj pokazati.

Sedaj ga čaka velik podvig, kako legalizirati nelegalno zaprte zapornike, ki ne vedo česa so obsojeni. Zaupni pravni svetovalci mu bodo prav gotovo poiskali pravno podlago za vnos proti pravnih dejanj v naš pravni sistem. Imamo že toliko lukenj in kolizij, da ena več ne ogrozi ničesar.

Bizarnosti še ni konec. Igor Bavčar je na romanju po različnih TV oddajah in pridiga nad vse začudeno kako ni storil nič nezakonitega, nikogar opeharil in ogoljufal, se ni okoristil, zato ga res preseneča in čudi, da je doživel takšen medijski linč in proti njemu poteka celo sojenje, ko pa je le žrtev sil iz ozadja.

Pa državna banka NLB, ki vsak teden odkrije večji primanjkljaj. Mi lahko kdo pove, kako je lahko banka sploh v izgubi, ko po definiciji od vsega posojenega dobi obresti? Pa tudi tu nihče nič ne odgovarja, tako kot g. Kramar, ki je pobasal svoj milijonček in mirno spi naprej. Mnogi brezposelni pa bodo prisiljeni tudi prispevati k dokapitalizacije banke; če to ni svinjarija.

In vsi se čudijo, da je skesani mafijec Slovenijo označil za mafijski raj. Nekateri brezuspešno že vrsto let opozarjamo na neodzivnost ali počasnost ključnih institucij, ki bi bile dolžne ukrepati in odkrivati kazniva in koruptivna dejanja, kršenje obstoječe pravne zakonodaje, kolizije interesov in nenazadnje tudi sistemskih kršitev človekovih pravic ter dostojanstva.

A ne bomo stokali in moledovali, ampak nekega dne bomo vstali.

Elena Pečarič