Opravljanje nikoli ni veljalo za zgledno opravilo, a strokovnjaki pravijo, da je to pravzaprav dobro za družbo.
Nedavna raziskava je pokazala, da opravljanje ni nujno slaba stvar, saj lahko spreobrne nasilneže in zahrbtneže, pa tudi žrtve. Strokovnjaki so v raziskavo vključili moške in ženske, jih razdelili v skupine in jim naročili, naj opravljajo tistega, ki je v nekem trenutku zapustil skupino. Ko se je ta vrnil, je izvedel, kaj so govorili o njem, in tistega, ki ga je sumil opravljanja, je iz skupine lahko izločil.
Posamezniki se spremenijo
Rezultati raziskave, o kateri je pisala strokovna revija Psychological Science, so pokazali, da so bili tisti, ki so jih izločili iz skupine in jih opravljali, ob vrnitvi radodarnejši, spremenili so obnašanje in so bili bolj pripravljeni za sodelovanje. Strokovnjaki so ugotovili še, da se ljudje prek opravljanja veliko naučijo od obnašanja drugih; informacije, dobljene med opravljanjem, uporabijo sebi v prid.
Zatorej obstaja neko upanje za tako imenovane izobčence. Raziskava je namreč pokazala, da je povsem verjetno, da bodo tisti, ki vedo, da jih opravljajo, preoblikovali svoje obnašanje in poskušali v prihodnje bolj sodelovati. Za tiste, ki svojega obnašanja ne spremenijo, pa obstaja nadaljnji boj. "Tisti, ki bodo vztrajali pri svojem obnašanju in ga ne bodo spremenili, bodo postali tarča opravljanja drugih skupin,"je pojasnil Matthew Feinberg z Univerze v Stanfordu.
Vir: www.zurnal24.si |
Zakaj je opravljanje pravzaprav dobro
Prispeval/a: AnaH dne četrtek, 6. marec 2014 @ 16:13 CET
Naj opravljanje in obrekovanje še naprej veljata za slabost, ki bi jo naj odpravili pri sebi in je ne spodbujali pri drugih. Pri obojem gre za izmenjavo slabe energije. Z naštevanjem in širjenjem govoric o napakah drugih jim te še bolj okrepimo. Nad druge in sebe s tem prikličemo temne oblake. S tem oviramo ljudi pri prepoznavi njihovih napak in odpravi nepravilnosti, ker vso energijo morda porabijo za svoje izgovore in zagovore.
Napraviti druge za izobčence ni pozitivno, tako se le postavljamo nad druge in tudi nad Boga, ki nikogar ne izloči iz svoje brezpogojne ljubezni, s katero nam daje možnost, da se popravimo.