Pri naročanju in nabavi je pomembno, da organizatorji poskrbijo za okoljske in družbene standarde prodajanih izdelkov (npr. izdelki pravične trgovine, lokalni in ekološki izdelki) in te standarde upoštevajo tudi v lastnem delovnem procesu. Pri tem si lahko pomagajo z vrsto nacionalnih in mednarodnih oznak in certifikatov.

Oznake na izdelkih poudarjajo eno ali več prednosti izdelka (od nastanka do uničenja izdelka) ter se nanašajo na izdelek ali/in embalažo. Okoljski in družbeni standardi so eden pomembnejših gospodarskih instrumentov za obvladovanje okoljskih in družbenih vidikov proizvodne ali storitvene dejavnosti.

Ti sistemi vodijo k odpravljanju in zmanjševanju negativnih vplivov na okolje in družbo, podjetjem pa predstavljajo mednarodno priznan pristop k poslovanju, ki zagotavlja vse pomembne vidike okoljevarstvenega in družbeno odgovornega ravnanja. Pomen oznak in certifikatov ni le v zadostitvi zakonodaji in v znižanju stroškov, ampak tudi v širjenju trga in povečanju konkurenčnosti podjetij pri trženju izdelkov, znanj in tehnologij na mednarodnih trgih.

Mednarodne oznake za okolju prijaznejše ter družbeno odgovornejše izdelke in storitve

Pomembne nacionalne in regionalne oznake za okolju prijaznejše ter družbeno odgovornejše izdelke in storitve

Postopek, ko se pri procesu naročanja blaga, storitev in gradenj upoštevajo okoljski vidiki, se imenuje zeleno naročanje. Država Slovenija je zeleno naročanje prepoznala kot enega najpomembnejših državnih mehanizmov za spodbujanje zelenega gospodarstva in trajnostne potrošnje. V Uredbi o zelenem javnem naročanju je opredelila kriterije, s katerimi dosežemo, da imajo naročeno blago, storitve in gradnje v celotni življenjski dobi manjši vpliv na okolje in enake ali boljše funkcionalnosti v primerjavi z običajnim blagom (5).

Uredba določa okoljske zahteve za naslednje predmete naročanja:

• električno energijo,
• živila, pijače, kmetijske pridelke za prehrano in gostinske      storitve,
• pisarniški papir in higienske papirnate proizvode,
• elektronsko pisarniško opremo,
• avdio in video opremo,
• gospodinjske aparate in klimatske naprave,
• stavbe,
• pohištvo,
• čistila, storitve čiščenja in storitve pranja perila,
• osebna in transportna vozila ter storitve avtobusnega prevoza in
• pnevmatike.

Za še širši nabor področij so pripravljeni kriteriji na nivoju EU, prav tako so na voljo orodja, ki olajšajo njihovo uporabo v praksi (6). Kriterije in orodja lahko smiselno uporabljajo tudi organizatorji športnih dogodkov – jih vgradijo v svoje nabavne politike in poljubno nadgradijo z družbenimi kriteriji.

Izvajanje politike zelenega naročanja je zelo učinkovit način, da se pokaže splošna zavezanost organizacije trajnostnemu razvoju. Kot pomemben del okoljske in družbene odgovornosti jo organizatorji lahko učinkovito uporabijo v komunikaciji z deležniki športnega dogodka, svojimi partnerji in širšo družbo.

Količinska opredelitev vplivov na okolje
Organizacije želijo vplive svojega delovanja, dogodkov in produktov količinsko opredeliti, kadar se želijo primerjati z drugimi (angl. benchmarking) ali spremljati svoj napredek v času (se primerjati same s sabo). Za to sta jim na voljo dva kazalnika, ki ju opredeljuje mednarodno standardizirana metodologija: okoljski odtis (uporablja se tudi poimenovanje ekološki odtis) in ogljični odtis.

Okoljski odtis (angl. ecological footprint) je kazalec trajnostnega razvoja in ponazarja biološko produktivno površino zemlje in morja, ki jo posameznik ali organizacija potrebuje za zadovoljitev svojih potreb in za absorpcijo onesnaženja, ki ga proizvede pri svojih dejavnostih (7). Ogljični odtis pa se omejuje na vplive na podnebne spremembe in ponazarja količino izpustov toplogrednih plinov, za katere je odgovorna dejavnost organizacije, dogodek ali produkt (8).

Ob izračunu odtisa svoje dejavnosti ali dogodka organizacije prepoznajo področja svoje dejavnosti, ki so najbolj okolju škodljiva in zato predstavljajo najučinkovitejše priložnosti za izboljšave. Okoljski in ogljični odtis sta tudi zelo uporabni orodji za poročanje in komuniciranje odgovornosti do okolja.

Win-win
Izkušnje kažejo, da ukrepi za varstvo okolja običajno vodijo do “win-win” situacij, kjer vse vpletene strani pridobijo. Že z relativno enostavnimi ukrepi (npr. z varčevanjem z energijo) lahko pomembno zmanjšamo emisije toplogrednih plinov ter obenem znižamo stroške. Z uporabo deževnice in izboljšanjem toplotne izolacije zgradb se zmanjšajo stroški za vodo in energijo. Splošno napačno prepričanje je, da varstvo okolja prinaša samo dodatne stroške.

Dejansko pa se investicija v veliki večini primerov povrne. Ne samo, da privarčujemo zaradi manjših stroškov za energijo, vodo, odlaganje odpadkov itd., ampak tudi zaradi manjših zavarovalnih premij, manj nesreč in pravnih stroškov.