Razmišljanje Miša Alkalaja o podnebnih spremembah je znanstveno in politično zavajajoče in potrebuje širšo nasprotno argumentacijo, ki jo sicer razume ves znanstveni, ozaveščeni in v zadnjem času v veliki meri tudi politični svet.

A jo je treba ponavljati kar naprej. To nekateri počnemo že vsaj dvajset let in v tem času je ta tematika od obrobne prerasla v prvovrstno svetovno temo. Torej sta okolje in energija resna zadeva, morda resnejša, kot si sploh lahko zamislimo.

Znanstveni argumenti

Teh argumentov res ni mogoče različno razumeti. Klimatske razmere se v zadnjih desetletjih spreminjajo na način, kot ga ne pozna celotna biološka zgodovina tega planeta. Gre za izstop iz običajnih amplitud gibanja temperatur in koncentracij CO2, za eksponenten odklon od zgodovinskega sinusoidnega gibanja klimatskih razmer na planetu.

Razlika med dosedanjo zemeljsko zgodovino in aktualnim stanjem je le v količini in kakovosti delovanja človeškega dejavnika na biosfero, če Alkalaj najde kaj drugega, kar zadnje stoletje drugače deluje na planet, naj to pokaže. In ko bo eksponenten odklon znal pojasniti s čim drugim kot z našo dejavnostjo na planetu, naj to tudi objavi.

O "neprijetnih resnicah" ni doslej podvomil še noben kakovosten in neodvisen znanstvenik. Ali je mogoče, da je Alkalaj prvi, ki bi mu morali verjeti brez kakršnekoli obrazložitve ekscesnih klimatskih sprememb? Razlogov za drugačen odnos do okolja pa je še veliko več kot le skrb zaradi klimatskih sprememb.

Z rastjo prebivalstva in vse višjim standardom ljudi ter še posebej zaradi brezobzirnega mednarodnega ekonomskega sistema ter neuspešnega političnega sistema prihajamo v razmere, ko bo naravnih virov manj kot potreb, predvsem pa se dnevna ponudba narave ne bo mogla obnavljati.

Torej je že brez podnebnih sprememb dovolj težav: zmanjkalo bo energije, surovin in hrane, če bomo živeli in delali tako kot danes. Brez trajnostnega razvoja se račun ne izide, zato je trajnostno obnašanje civilizacije pogoj za preživetje, ne glede na klimatske težave. Drugačno ravnanje z energetskimi viri in energijo nasploh je le del te zgodbe.

Področje energetike je sedaj zelo aktualno, a žal le zaradi velikih denarjev, zaradi mednarodne varnosti in politično-vojaških vprašanj, zadeva žal ni aktualna zato, ker bi se svet končno zavedel, da je kakovost okolja nekaj, za kar se moramo takoj, vsi in z vsemi sredstvi zavzemati.

Problemov je veliko več. Osnovni problem tega trenutka je kapitalizem prostih pretokov, neupoštevanje vrednosti okolja, prevlada ekonomskih meril nad objektivnimi in okoljskimi, sprega med politiko in kapitalom, ki jo diskretno nadzoruje - to je začarani krog kratkoročnih koristi in dolgoročnih škod.

Svetovna politična in ekonomska ureditev nista na strani ljudi, okolja in trajnostnega razvoja, čeprav imata tega polna usta - medtem seveda počenjata le tisto, kar jima trenutno ustreza. Seveda kapitalizem sam po sebi ni nujno slab, imamo tudi primere socialno in politično senzibilnega, vendar pa v največji meri prevladuje liberalno plenilski kapitalizem, ki ga tudi sami dobro poznamo.

Iz prvega izhaja drugi problem, ki zadeva kakovost. Kakovost vsega: okolja, bivanja, razvoja, socialnega okolja… Če je ta kakovost podrejena materialnim koristim, potem nima ustrezne teže v družbi niti ne dosega ustrezne finančne podprtosti in realizacije oziroma je tega bistveno manj, kot so potrebe in bi stanje ekonomije preneslo.

Gospodarska rast na račun okolja

Energetsko-okoljski problem, ki ga imamo, je tudi denimo v dejstvu, da samo obstoječe zgradbe v Evropi porabijo kar polovico vse energije, medtem ko znamo graditi take sodobne zgradbe, ki so le malo dražje, pa energije skoraj nič ne porabijo - lahko je celo proizvedejo več, kot je porabijo.

Namesto da bi bili veseli, da take stavbe znamo graditi, pritlehna ekonomija še vedno gradi manj kakovostne objekte. Ne zmanjšujemo 50-odstotne energetske odvisnosti, raje kupujemo nafto in gradimo nove termoelektrarne. Samo zato, ker je to lažje in ker ob tem pade kak cekin. Tako banalen je ta svet, in ta banalnost je eden od dodatnih problemov te civilizacije.

Pa denimo problem, kako se lotevamo materialnih, političnih in vojaških zagat z energijo: z nadaljevanjem kupčevanja in vojskovanja, namesto z aktivnim odklopom od odvisnosti od neperspektivnih virov energije; cena za eno in drugo je enako velika.

Problem je tudi odnos med politiko in javnimi interesi, oziroma splošnimi interesi, med katerimi je trajnostni razvoj brez konkurence: politika ga ne more izvajati, ker je ujetnik ekonomije in realnih virov moči, od katerih je odvisna.

Politika, ki je bila izumljena ravno kot korekcija divjega in nepremišljenega in objektivno škodljivega, postaja diskretna ujetnica banalne ekonomije obsega in koristi. Ravno zato, ker politika ne odraža več volje in koristi večine, prihaja do pojavov civilne družbe, ki bi bila v korektnem političnem sistemu nepotrebna in nesmiselna.

Problem je tudi kakovost bivanja. Koliko ljudem lahko ta planet nudi spodobno kakovost bivanja? In ali lahko tudi tista peščica bogatih sploh uživa kakovostno in bogato življenje v slabem zraku, umazanih jezerih in rekah, onesnaženih morjih in neenakosti, za zidovi palač, ki prej spominjajo na zapore? Kakovosti ni brez trajnostnih rešitev, ki vključujejo tudi socialno pravičnost.

In ob vsem tem je smešno obnašanje naših najvišjih vladnih uradnikov, ki se kar naprej hvalijo z veliko gospodarsko rastjo in nizko brezposelnostjo. S tem se lahko hvali le kapital s svojimi dobički, politika pa se lahko hvali s tem, kako korektno in razvojno primerno je razdelila davke iz naslova uspešne ekonomije.

Torej ali jih je znala vgraditi v socialno pravično in razvojno perspektivno okolje s trajnostnimi vrednotami ali pa se je obnašala plenilsko, delila skupni proračunski denar prijateljem in nerazvojnim investicijam… Politika se lahko hvali tudi s tem, da gospodarska rast ni nastala na račun okolja, na račun slabo plačanih delavcev ali na račun nižjega socialnega standarda večine.

Vir: dnevnik.si