Piše: Ivan Esenko

Letošnje leto je zaznamovano z velikim številom glodavcev, na katere naletimo praktično v vseh okoljih. Na polju, v gozdu in v objektih se ne manjka miši, predstavnic voluharic, podgan in polhov. Pojav je logičen, če pomislimo na velike količine hrane, ki jo ponuja narava že od lanske jeseni.

Bogato so obrodili hrast, beli gaber, bukev, pravi kostanj in jesen, grmovnice gozdnega roba pa so se šibile pod težo plodov še marca meseca, kar je neobičajno. Lanski hrastov želod lahko še v tem času najdemo na gozdnih tleh, običajno pa ga prebivalci gozda pospravijo ali znosijo v svoja skrivališča že do novembra meseca preteklega leta.

Glodavci, ki so se namnožili zaradi tega, pa so povzročili nadštevilen stalež plenilcev. Od lisic in predstavnic kun, do ptic ujed in sov, ki so to leto imele vse po vrsti številen naraščaj. Pojav je evropski in ni zaznaven samo pri nas. Maja meseca sem v Srbiji opazoval številno populacijo malih uharic (Asio otus), ki so s plenom, voluharicami (Microtus sp.) hranile mladiče celo podnevi.

Tudi na Češkem poročajo o podobnih dogodkih. Par lesnih sov (Strix aluco), ki gnezdi pred oknom moje spalnice že 25 let, je letos presenetil z rekordnim številom mladičev: šest! Navadno so v gnezdu trije. Kuno belico (Martes foina) opazujem na lovu v gozdu okoli doma že podnevi. Torej bo narava kmalu napravila red ...

Tako imenovana mišja leta so v naravi ciklična in zaenkrat brez posebne obrazlage. Nekako tako kot lemingi v arktični tundri, ki poniknejo v množičnem samomoru, tudi glodavci v našem geografskem pasu kmalu izginejo v pozabo in zopet v spodobnm številu kot prej naseljujejo prostor. Postavijo nas na preizkušnjo strpnosti do bitij, ki so nam neprijetna, nepotrebna, celo škodljiva. Vsekakor pa glodavci niso eni izmed štirih jezdecev apokalipse, zato ne napovedujejo konca sveta.