Piše: Meta Belič v novi številki Karme plus

Podporne rastline so tiste, ki s svojo rastjo prispevajo k neizčrpnosti prsti, saj zemlji s svojimi odmrlimi deli prispevajo več, kot so ji za časa življenja odvzele. To je na eni strani nujen pogoj, da posamezno rastlino uvrščamo med podporne, a hkrati le ena izmed prednosti, ki bi nas morale prepričati, da te rastline spoznamo in jih povabimo na svoje vrtove.

Ustvarjanje pestrih rastlinskih združb zahteva poznavanje zahtev kulturnih rastlin po svetlobi (v prepletanju številnih rastlin namreč t.i. 'slabih sosedov' praktično ni), hkrati pa moramo poznati tudi lastnosti in sposobnosti posamezne podporne rastline.– le tako vemo, v družbo katerih podpornih rastlin lahko posamezno zelenjadnico uvrstimo.

Glavna razdelitev podpornih rastlin velja namenu: bomo podporno rastlino uporabili kot samostojno rastlino ali bomo z njo mašili luknje? V prvo skupino uvrščamo rastline, ki bodo na istem mestu ostale celotno sezono oziroma v primeru trajnic, več sezon. Gre za rastline, ki potrebujejo daljše obdobje, da se razvijejo do polne velikosti, a lahko na drugi strani večino izmed njih neprestano režemo in spodkopavamo, saj po tem ponovno odženejo. Nekatere so celo tako nezahtevne, denimo detelja in lucerna, da lahko po njih tudi hodimo, zato z njimi zasejemo vrtne potke in si tako privarčujemo čas za njihovo prekopavanje. Drugim, sem denimo spadajo gabez, vratič, koprive in rman, lahko ob pomanjkanju vrtnega prostora prostor poiščemo kar v travi, tretjim, kot so npr. boreč, kapucinka, žametnice, ognjič, amarant in sončnica, pa moramo prostor poiskati na gredici (večina zavzema enako prostora kot npr. solata).

Zlati kralj prve skupine je ognjič. Ognjič je zdravilna rastlina, katere cvetje uporabljamo za čaje, kreme in mazila, lahko pa z njimi popestrimo tudi solate in namaze. Gre za skromno rastlino, ki bo uspevala na vsakem zemljišču, za svojo rast pa ne potrebuje posebno veliko prostora, saj dovoli, da jo sosednje rastline omejujejo oz. delno prekrivajo s svojimi listi. Postavimo jo lahko v družbo katerekoli kulturne rastline, moramo pa upoštevati "zasebni prostor" tistih, ki ne marajo, da jim kdo odvzema svetlobo, kakršni so npr. čebula, česen, por, zelena, jajčevec in kapusnice, medtem ko lahko na drugi strani dovolimo prepletanje ognjiča s paradižnikom, kumarami, bučami, krompirjem in visokim fižolom. Če ga ne pokonča daljša suša, nas bo s svojim cvetenjem razvajal vse od pomladi do pozne jeseni. S svojimi lepimi, z različnimi odtenki sonca obarvanimi cvetovi bo na naše vrtove privabil številne koristne žuželke, odganjal škodljive (zelo učinkovit je npr. v boju s strunami in kapusovim belinom), pripravljenega kot čaj bomo lahko uporabili kot naravni insekticid, dokazane pa so tudi njegove sposobnosti pri razstrupljanju zemlje, predvsem pri kontaminacijah s kadmijem in aluminijem. Ne nazadnje, ognjič odlikuje tudi edinstvena sposobnost: steriliziranje zraka, s čimer v svoji okolici prepreči razvoj plesni in napade rje, zato v njegovo varstvo izročimo vsaj paradižnik, fižol, krompir, buče in kumare!

Druga skupina je sestavljena iz pokrovnih rastlin, ki jih uporabljamo kot mašilo povsod tam, kjer zemlja ostaja gola. Sem spadajo predvsem ajda, facelija, bela gorjušica in številne ogrščice. Njihova glavna prednost je ta, da so enoletnice, za katere ne potrebujemo čisto nobenega dodatnega prostora. Gre namreč za hitro rastoče rastline, ki večino organske mase ustvarijo po enem mesecu, svoj vrhunec dosežejo po dveh, po treh pa že začenjajo propadati – tako so nadvse primerne za začasno živo zastirko med malimi sadikami, ki jo nato postopno, skladno z rastjo naših kulturnih rastlin, odstranjujemo.

Kako se v končno sliko razvija tako zasejana gredica, si poglejmo na primeru cvetače. Za potrebe nazornega prikaza predpostavimo, da smo cvetače posadili vzdolž cele vrste gredice (v sonaravni praksi sicer poskušamo sadike različnih vrst zelenjave kar se da mešati med sabo, v vrste pa zgolj sejemo). Male sadike, ki zavzemajo slab kvadratni decimeter prostora, smo razvrstili v oddaljenosti 40 cm drugo od druge – toliko prostora zahteva cvetača za dosego svoje končne velikosti. Da bi izkoristili prazen prostor, pridelamo organski material in zaščitimo golo zemljo, okoli sadik potresemo semena hitro rastočih podpornih rastlin, ki v tednu dni po naši setvi že prekrivajo zemljo okoli malih sadik cvetače. Cvetača po nekje treh tednih že vidno zraste; njej najbližje podporne rastline so ji že v napoto, saj cvetača ne mara, da ji kdo zastira svetlobo, zato jih izpulimo in položimo okoli sadik za zastirko. Na koncu, ko cvetače dosežejo polno velikost, zavzemajo vsaka zase prostor kroga s premerom 40 cm, podpornim rastlinam pa ostanejo na voljo le še trikotni prostori med sosednjimi cvetačami (predstavljajmo si kroge = cvetača, znotraj pravokotnega prostora = vrsta na gredici, neprekrivajoči prostor v obliki trikotnika pa ostane podpornim rastlinam). Brez našega poseganja bodo podporne rastline skupaj s cvetačami na svojem mestu uspevale še kakšen mesec (takrat lahko poberemo semena), če pa jih po mesecu in pol porežemo (ne smejo še biti na vrhuncu cvetenja), pa bodo ponovno odgnale in nas s svojo lepoto razveseljevale še kakšen mesec dlje.

Zlata kraljica druge skupine je ajda, ki ni le dobra pokrovna rastlina, temveč jo odlikuje še cel kup drugih pozitivnih lastnosti. Gre za dobrega pol metra visoko, vitko in prosojno rastlinico, zato jo lahko posejemo celo med kulture, ki ne marajo, da jim kdo odvzema svetlobo. Ker je ajda "dinamični akumulator" (s svojimi koreninami je sposobna črpati minerale in jih shranjevati v listih ter akumulirati v zemlji), ki zbira dva izmed treh najpomembnejših hranil za zdravo rast rastlin, fosfor in kalij, okoliškim rastlinam neposredno, drugim pa preko zastirke ali gnojevke zagotavlja hranila za razvoj zdravih tkiv, globokih korenin ter obilnega cvetenja. S svojimi koreninami hkrati v zemljo izloča posebne snovi, ki uničijo kalivost določenih plevelov, njena edinstvena prednost pa je pozitiven vpliv na rast sosednjih rastlin, katerih glavni uporabni del je pretežno škrobnat (npr. korenovke, stročnice, krompir, ...). Ajda pa ni koristna le za zdravje vrta, temveč tudi za nas. Semen se za ajdovo kašo verjetno ne bo nabralo prav veliko, zato pa lahko njene srčaste liste dodajamo v solate in namaze, s cvetovi pa si okrasimo jedi, ki bodo tako še bolje teknile, obogatene pa bo bodo s številnimi aktivnimi snovmi. Bele cvetove z rožnatim nadihom, ki privabljajo koristne žuželke, lahko tudi posušimo za zdravilen čaj, ki deluje blagodejno na srce in ožilje, lajša težave s krčnimi žilami, pomaga nižati krvni sladkor in holesterol ter krepi imunski sistem.

Osnovna ideja snovanja pestrih rastlinskih združb kulturnih in podpornih rastlin ni zapletena: povsod okoli malih sadik potresemo seme hitro rastočih rastlin, sem in tja pa posadimo katero izmed ljubših samostojnih rastlin. Seveda, kot se pri teoriji navadno izkaže v praksi, zadeva le ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled, saj obstaja cel kup posebnosti, česar pa se na drugi strani tudi ni bati, saj se bodo same razkrile vsakemu pozornemu opazovalcu.

Nekaj namigov:

• Solata ne mara zastirke, pa tudi družba podpornih rastlin ji ni najljubša; raje se tišči sama s sabo
• Če je na naših vrtovih veliko kapusnic, bodimo z ogrščicami in belo gorjušico zmerni, saj izhajajo iz iste družine (križnice)
• Med rastline, ki želijo vso svetlobo zase, posejemo samo ajdo
• Ne glede na to, kam bomo posadili gabez, kapucinke in boreč, sosednje rastline bodo v njihovi družbi zelo dobro uspevale, saj so vsi trije široki dinamični akumulatorji (črpajo in zbirajo širok nabor potrebnih mineralov), zato še posebno pozitivno vplivajo na rast sosednjih rastlin, pa tudi gnojevke iz njihovih listov so neprecenljive
• Buče, kumare in visoki fižol veliko bolje uspevajo, če njihove liste senčimo, zato jih obdajmo z visokimi podpornimi rastlinami, kot sta sončnica in amarant, hitro rastoče enoletnice pa posejemo kar med njihovimi listi