Ko sem bil še otrok, je bila nedelja moj najljubši dan v tednu. V nedeljo so vse televizijske postaje vrtele risanke od jutra do poldneva.

Vso jutro sem tako vegetiral pred televizorjem z občasnimi pavzami, ko sem poskakljal naokrog pretvarjajoč se, da sem eden izmed superherojev. Nekega dne smo se z očetom in z dedkom sprehajali ob obalah Velikih jezer.

Nekako smo prišli na temo o nedeljskih risankah. Moj oče je povedal, da ko je on bil še majhen niso imeli televizorjev. Moj dedek je povedal, da za časa njegovega otroštva celo radijev niso posedovali. Za trenutek sem pomislil in ga vprašal: “Kaj si pa potem počel cel dan risank?”

Moj dedek je bil rojen ravno na začetku prejšnjega stoletja, na začetku tehnološke revolucije dvajsetega stoletja. Ko je bil otrok niso imeli elektrike, notranje vodovodne napeljave, telefona. Živel je na kmetiji, kjer kjer so proizvedli skoraj vse, kar so potrebovali. Ni bilo megamarketov in podobnih trgovin. Vsakih nekaj tednov so šli v mesto po zaloge.  Drugače pa so živeli od tega, kar so sami pridelali.

Če so želeli kam priti, so hodili. Ali pa so “poštopali” konjsko vprego. Če so potovali dlje kot 50 km, so šli na vlak. Večino časa so vse, kar so potrebovali našli doma ali v krogu 10 kilometrov.

Za zabavo in prosti čas so obiskovali sosede in sorodnike. Družili so se. Prakticirali so danes skoraj izgubljeno umetnost pripovedovanja zgodb. Časopis so brali za informacije in za zabavo. Knjige so bile cenjene in brane, celo večkrat prebrane; delili so jih z drugimi. Obisk knjižnice je bil kot obisk slaščičarne.

Če so želeli poslušati glasbo, so zaigrali na inštrument, žvižgali ali peli. Ali pa so obiskali nekoga, ki je to počel. Glasba je bila živi fenomen, večinoma asociirana s plesom in z druženjem. Prva posneta glasba je bila noviteta in rariteta, ki se ni mogla primerjati z živo glasbo, predvsem zaradi slabe zvokovne kvalitete.

Pogovarjali so se o dogodkih dneva in dogodke so načrtovali skupaj. Živeli so v trenutku.  Resničnost dneva je bilo njihovo neposredno okolje iz katerega so črpali vse informacije in čutne zaznave.

Večino časa so bili zadovoljni. Navajeni so bili na razna neudobja in tegobe vsakdanjega življenja, tolažbo so našli v kvaliteti življenja, ki so si jo sami ustvarili. Ponosni so bili na svoje delo in zadovoljstvo so našli ne samo v tem, kar so počeli temveč tudi v tem, kar so delili z drugimi.

V roku treh generacij se je vse to spremenilo. V času ko sem bil rojen, smo živeli v umetnem svetu, kjer je bilo vse zavito v pločevino, vključno z našim pogledom na resničnost. Resničnost so postale trgovine, v katerih smo nakupovali, izdelki, ki smo jih kupovali in masovni mediji, ki so nas usmerjali.

Delo je postalo neskončna proizvodnja izdelkov, žongliranje s pripadajočimi podatki o proizvodnji teh izdelkov ali pa prodajanje teh izdelkov strankam. Naše družbeno življenje je sestavljeno iz nakupovanja, obiska kina ali kakšnega zabaviščnega parka. Naša fizična realnost je omejena z avtomobili, domovi, pisarno ali tovarno. Zadovoljstvo in samozadostnost smo zamenjali z udobjem.

Izolacija & tehnologija

Do svojega 18 leta nisem imel vozniškega ispita. Nisem maral, kar so marali drugi fantje; izmikal sem se smernicam sodobne družbe. Ko sem končno prejel izpit za avto, je bilo to zaradi nuje. Drugače nisem mogel v službo in na fakulteto.

Ko sem začel voziti, je bilo prvo moje opažanje, kako utesnjeni so avtomobili. Pred tem sem hodil, kolesaril ali štopal. Na ta način sem veliko bolj komuniciral z okoljem. Pogovarjal sem se s sosedi in prijatelji, potoval sem po gozdovih in poljih. Pot je bila dogodivščina, spoznaval sem nove prrijatelje in obiskoval stare.

Iz hitro vozečega avta se je pogled na svet spremenil, pospešil. Ločen sem bil od okolice, omejen v umetni notranjosti svojega avta. Poti so bile omejene na ceste in predvsem avtoceste. Drugi ljudje, ki sem jih srečal, niso bile več zanimive interakcije, temveč zgolj ovire na moji poti. Dneve lahkotnega popotništva je zamenjal bes na cesti.  Ceste so me vodile le do komercialnih ustanov, kjer sem se lahko družil le kot potrošnik.

V poznih 70-tih so se pojavili prvi walkmani in lahko sem opazoval ljudi v soseski, kako so vozili kolesa in avtomobile s slušalkami na ušesih. Zadelo me je, kako so odrezani od svoje okolice. Velik del njihovih zaznav je bil popolnoma umetnega izvora in ločen od neposredne resničnosti okolice. Niso živeli v trenutku, temveč v abstrakciji.  

V minulem stoletju je vse več našega življenja postalo umetna abstrakcija. Sami ne pridelamo skoraj ničesar več. Namesto tega kupujemo stvari, zavite embalažo. Ne vemo od kod prihaja naša hrana, če bi, bi jo nemara nehali jesti. Ločili smo se od svetega dejanja pridobivanja hrane. Hrana je postala dobrina in živa bitja, ki nam jo priskrbijo, naj bodo to rastline ali živali, so postale stvari in z njimi ravnamo popolnoma brez spoštovanja. 

Večino življenja preživimo v umetnih okoljih. Tako so naše čutne zaznave tudi umetno določene. Mnogo ljudi ima prižgano televizijo tudi, ko je ne gleda. Njihova hiša je umetno zaprto okolje, ki mu primanjkuje normalnih čutnih dražljajev naravnega okolja. Televizija daje občutek pripadnosti. Daje občutek, kot da občujemo s svetom okoli nas. Seveda pri tem ne gre za občevanje, temveč le za brezupno stimulacijo naših zaznav.

Študije so pokazale, da se naš kritični um izklop, ko gledamo televizijo. Odklopimo se. To je pravzaprav popolno orodje za indoktrinacijo in pranje možgan. In televizija je postala medij skozi katerega sprejmemo večino čutnih zaznav in pogledov na resničnost o svetu in človeških odnosih.

Naša resničnost postane diktirana od televizijskih poročil, pogovornih oddaj, enournih serij. Vse bolj se spreminja svet, v katerem živimo, v svet, ki ga ustvarja Hollywood. Vse bolj črpamo svoj pogled na resničnost iz umetnih stimulusov, kot iz naše okolice, kjer živimo.  

Dodajmo še video igrice, pop glasbo ter internet in naš pogled na resničnost postane vse bolj ločen od dejanskosti – ločen in izkrivljen.

In čeprav smo informirani (predvsem preko interneta) o svetovni situaciji ,ne naredimo ničesar, da bi spremenil smer. Zakaj? Ker bi to zahtevalo, da vstanemo iz naslonjaca, gremo ven iz udobih domov in komuniciramo direktno z drugimi ljudmi, se organiziramo in udejanimo misli.

Tehnologija nas je navadila na udobje. Na to, da pritisneš gumb in se zgodi. Poleg tega iz medijev izvemo, da je svet nevaren prostor, in da smo popolnoma nemočni, da bi karkoli naredili. Ne moremo se boriti proti vladam in korporacijam.

In tehnologija še napreduje; sedaj imamo mobilne telefone in ipode. Naslednje bo internet in telefon v eni enoti. Za tem pride enota, ki bo impulze prenašala direktno v možgane. In temu sledijo končno vsadki.

Udobje

Večina naše tehnologije sestoji iz inovacij za udobje. Pralni in pomivalni stroji, električne žage, vrtalniki, grelci, hladilniki, avtomobili, telefoni, televizija, računalniki, vse to bi lahko našteli kot del sodobnega udobja.

Del človeške narave je, da gre po liniji najmanjšega upora. Da porabi čim manj energije. A vendarle porabimo več energje, da stroj pomije posodo, kot če bi jo mi na roke. In če upoštevamo še proizvodnjo samega pomivalnega stroja, je poraba energije in uničevanje okolja še večje.  Enako bi lahko trdili za ostalo tehnologijo.

Medtem ko vsak nov izdelek navidezno olajša naše življenje, nas hkrati tudi oropa nečesa pomembnega. Vsako udobje nas umakne bolj stran od resničnega sveta in nam onemogoča, da bi se sami soočili s svetom. Vsak izum nas naredi malo bolj odvisne od tehnologije in manj sposobne, da delujemo in razmišljamo samostojno. Zmanjša našo samozadostnost in s tem odvzame svobodo.

Postanemo odvisni od tehnologije in sistema, ki proizvaja to energijo, na kateri vse skupaj teče.Vodijo nas potrebe. Postali smo šibki, leni in lahko vodljivi. Čakamo na nove in nove izume. Izgubljamo zmožnost, da bi preživeli brez tehnologije. Lahko se tudi zgodi, da ne bomo več sposobni razmišljati brez tehnologije.

Temu se lahko smejite in pravite, da je to znanstvena fantastika. Tehnologija - vstavljanja čipov v ljudi, že obstaja, skupaj z načrti, kako nadzorovati javnost. Tehnologija, ki bo omogočila neposredno komunikacijo računalnikov s človeškimi možgani, je tudi že v teku. Ljudje norijo, da kupijo ipode,  potrošniki bodo mogoče enako noreli, da bi si vsadili možganske implante.

Pustimo špekulacije o prihodnosti na stran. Dejstvo je, da smo tako odvisni od tehnologije, da večina prebivalstva ne bi preživela brez nje. Verjetno bi se trenutna civilizacija zrušila, če bi se proizvodnja tehnologije ustavila, ali če bi tehnologija postala preveč draga, da bi jo lahko vzdrževali, ali če bi energija, ki napaja celoten ustroj postala redka dobrina. Bog ne daj, da bi se kaj takega zgodilo in vendar se ravno to dogaja.

Kakorkoli že, znašli smo se v takšni fazi odvisnosti, da smo pripravljeni žrtvovati svoje življenje in življenje drugih, samo da bi lahko nadaljevali s svojo odvisnostjo od tehnologije. Morda se res na veliko govori o trajnosti in zdravem okolju, a hkrati smo pripravljeni žrtvovati še zadnje kotičke neokrnjenega sveta samo, da bi obdržali naše udobje.

In voditelji se tega dobro zavedajo. Naš življenjski slog je tisto zadnje nedotakljivo, vse se podreja temu. Ustvarjajo se vojne, uničuje okolje, ropajo se zemeljski viri, destabilizirajo se države samo zato, da lahko določeni sloj ljudi (med katerega spadamo tudi praktično vsi Slovenci) uživa življenje v odvisnosti od tehnologije.

Smo družba odvisnikov. Odvisniki smo že od rojstva. Kot takšni vsi ustrezamo psihološkemu profilu odvisnikov; podvrženi disfunkciji, soodvisnosti in zanikanju odvisnosti. Nič čudnega, da kamorkoli greš se ljudje obnašajo na tak način. Naši voditelji se tega zavedajo. Pravzaprav računajo na to. Nikogar ni lažje voditi kot odvisnika. Naše korporacije so naši dilerji in ekonomija je velik metadonski program.

Zbudite se ljudje ali pa se odpovejte samim sebi!

Pozdravljeni. Moje ime je Dale in sem tehnološki odvisnik.

Dale Allen Pfeiffer

Vir: www.energybulletin.net/