Francoski filozof Alain Badiou je dal svoji zadnji knjigi naslov Vnovično rojstvo zgodovine. Naslov je več kot simboličen, saj je natanko zgodovinski. Zgodovine namreč nikakor ni konec, kot so nekateri zgodovinski in politični modreci trdili že pred desetletji, temveč se nadaljuje v zelo drugačni obliki. Vnovično rojstvo morda res pomeni, da je zgodovina v določenem trenutku zastala in celo zamrla, toda končala se zagotovo ni.

Zapisano je zelo pomembno tudi v luči bliskovitih izjav, ki jih poslušamo te dni. JJ namreč prostodušno izjavlja in mu pri tem ni nit malo nerodno, da je dobra desetina (morda pa kar 15 %) delavcev v javnem sektorju kratko malo odveč. Kdo sploh je JJ, da lahko trdi kaj takega? Kdo mu je podelil mandat, saj vemo, da ni zmagal na volitvah, da ugotavlja, kdo je odveč in kdo ni? In kakšna osebnost je človek, ki tako zlahka reče, da je nekaterih ljudi preprosto preveč?

Kakšen je svet, v katerem ugotavljajo, da je ljudi preveč? Svet bi moral biti narejen za ljudi, ne pa za njihovo preganjanje, izganjanje in odstranjevanje. To so zelo nevarne izjave.

Nevarne so zlasti v času, v katerem je več kot očitno, kako neomejeno parazitski je kapitalizem. Ko ga rešujejo, rešujejo parazita na račun ljudi. Alex Callinicos zato v predavanju z naslovom Anti capitalism in the Age of Austerity upravičeno poudarja, da moramo današnji kapitalizem razumeti kot goltajočo, nenasitno mašino, ki si vse bolj prilašča to, kar je skupno, kar je učinek človeške kreativnosti, kar je torej common in je neposredno povezano s komunizmom.

Obenem pa dodaja, da nikakor ne smemo biti naivni in ne smemo misliti, da je to samo bistvo kapitalizma. Njegovo bistvo je namreč čisto drugje.

Bistvo je natanko tako, kot ga je nekoč definiral Karl Marx: kapitalizem je izkoriščevalski odnos med delavci in lastniki kapitala. Vse druge definicije kapitalizma so zavajajoče in ideološke, kar pomeni, da so odveč. Kapital preprosto hoče presežno vrednost, vendar je prav zaradi tega zelo odvisen od delavcev. Če ti ne delajo, ne ustvarjajo presežne vrednosti in kapital je v zelo resnih škripcih.

Ko torej JJ vehementno ugotavlja, koliko delavcev je preveč, se mirno postavlja na stran kapitala, kajti delavci zase ne bi nikoli rekli, da so odveč. Njegovo izjavo moramo razumeti v kontekstu kapitalističnega izkoriščanja ljudi. Kapitalizem namreč ni zgolj parazit in uničevalski stroj, temveč je tudi produktivna sila, ki organizira delo in vse drugo, kar je povezano z njim, šele potem si prilašča presežke. V vsakem primeru moramo govoriti o odnosu, ki pa ga lahko tudi uniči.

Primer je zato precej preprost. Ko JJ izjavlja, koliko delavcev je preveč, bi lahko enako delavci ugotavljali, koliko politikov, med katere sodi tudi JJ, je odveč. Toda tako ugotavljanje bi bilo še infantilno in neučinkovito. Pomembneje je tole.

Zares pomembno je, da se delavci in drugi ljudje povežejo med seboj in dobro organizirajo. Ko govorimo o revoluciji, namreč ne govorimo o upiranju in protestiranju, antikapitalizmu in antiglobalizaciji, temveč govorimo o moči. Kdor hoče kaj spremeniti na tem svetu, mora imeti moč. RKC se tega dobro zaveda, JJ pa tudi.

Ali se tega zavedajo tudi delavci? Morda se, vendar se zagotovo dosti premalo. Marx je že davno tega pokazal, kako pomembno je, da dobijo delavci dobro in kompleksno predstavo o kapitalizmu. V vsakdanjem življenju je ravno ne dobijo, kajti mediji in drugi ideološki dejavniki skrbijo predvsem za fragmente, drobce, ki jih ni mogoče sestaviti v celoto. Tudi ljudje so zaradi tega nepovezani, neorganizirani, razdrobljeni, ujeti vsak v svojem malem svetu. V takem svetu je vsakdanja zavest prepričana, da preprosto ni nobene alternative, da je kapitalizem najboljše, kar imamo, in da ga je treba rešiti za vsako ceno, saj je vsaka alternativa slaba. To verjame tudi JJ, ki ga ljudstvo ni izvolilo za predsednika vlade.

Vsakdanja zavest je tako razdrobljena in tako prestrašena, da se niti ne potrudi, da bi razmišljala drugače. In ko reče JJ, da so delavci odveč, so ti le še bolj prestrašeni, in zgolj čakajo na to, kar jim bo prinesla prihodnost, upajoč, da se bodo sami nekako izvlekli.

Toda problem je še večji, kot se zdi, kajti niti RKC niti JJ ne priznata, da nimata nobene moči nad kapitalom, kajti resnično moč ima šele ta. Hlapci kapitala zato nismo le navadni ljudje, hlapca sta tudi RKC in JJ. Navidezno politična odločitev, da bodo morali ljudje jeseni še bolj zategniti pas, zato sploh ni politična, ampak predstavlja le refleksni odziv na Kapital. To sploh ni odločitev, ampak je hlapčevska poteza.

Dogaja pa se tudi to, kar poudarja David Harvey: živimo v družbi, v kateri smo podrejeni razredni dominaciji, obenem pa je edina tema, o kateri ne govorimo, razredna dominacija. Zadeva je absurdna: ljudje nenehno komunicirajo in govorijo 24/7 o vseh mogočih zadevah, le o tisti, ki jih najbolj zadeva, ne govorijo.

Grozljivo je tudi to, da lahko nekdo govori o odvečnih delavcih, ni pa mogoče govoriti o socializmu ali komunizmu, socialni pravičnosti, samoupravljanju in enakosti ljudi. RKC poziva k vrednotam, ko pa jih hočeš živeti, te razglasijo za bedaka, ki halucinira.

Ljudem bi moralo biti jasno: dolg je zgolj izgovor. Povprašajte prvega resnega ekonomista. V igri je razredna prevlada, dominacija, v igri je moč, v igri je nadzor nad ljudmi, v igri je manipuliranje z njimi. Ali čisto po domače: v igri je napad na najbolj ranljive ljudi v družbi, da bi rešili elite in jih ohranili pri življenju, kar seveda pomeni, da bodo lahko še naprej vodile svet.

Podrejenost Kapitalu je velikanska, zato nenehno pošiljajo nekakšne signale in znake korporacijam, bankam, finančnim institucijam, celo hišam, ki dajejo v glavnem negativne ocene, in trgom. Kaj vse to pomeni za demokracijo, se sprašuje Harvey, mi pa se sprašujemo z njim.

Dušan Rutar
Vir: http://za-misli.si