Duhoven si, če si pozitiven, pravijo vsi.
Glej na življenje pozitivno, dopovej si, da si najlepši na tem svetu, da bo današnji dan lep...
Lepo treniraj in bodi priden učenec, pa boš nekega dne postal to, kar je tvoj učitelj...

Ojojoj... Meni ne znese nič od tega. Ko nisem v formi, si to pač priznam. Ne morem se delati, da je vse v redu, če temu ni tako. Veliko lažje mi je biti to kar sem, pa čem se žalosten ali vesel. Zato se odpovem tem čarobnim sugestijam in takim napotkom.

Ne zmorem tudi ponavljati za nekom kar od mene zahteva ali mi sugerira. Ne znese mi kar slepo verjeti nekomu, ki trdi, vem, našel sem, pridi bližje in povedal ti bom... Raje se temu odpovem.

Nič od tega mi ne znese.
Gre mi pa zelo dobro od rok, da vse kar mi ponujajo in servirajo kot tisto pravo in odrešujoče, enostavno opustim.

Odlično mi gre od rok, da enako počnem s samim seboj in lastnimi mislimi, ki mi pravijo: "to je to". Ma kje pa, vse to mi je lažje kar zavrniti, se temu odpovedati.

Ljudje dragi, kaj neki je narobe z menoj, da se ob vsem tem odpovedovanju, tako dobro počutim?

Po vseh znanih in priznanih kriterijih, bi jaz moral biti nabiralec, ne pa odpovedovalec in moral bi biti zelo nesrečen, saj delam ravno obratno od tega, kar bi moral za biti srečen.

V primerjavi z normalnim nabiralcem, sem jaz povsem neizobražen in neveden.
Moral bi imeti komplekse zaradi tega, a jih ne, ker tudi njih opustim.

Opustil sem vse tehnike, vse mojstre, vse duhovnosti, in se zelo dobro počutim.

Tako neposlušen sem glede vsega, a tako zelo, zelo dobro se počutim.

Je temu vzrok moje odpovedovanje?
Potem pa ni tako zelo narobe, to odpovedovanje.


Mirno noč dragi prijatelji.
Vse nas povezuje skupno bistvo.

Mirko-PA