Najdražji je tisti odpadek, ki ga najdemo v gozdu. “Ali so divja odlagališča še vedno problem?”, ki so ga Ekologi brez meja pripravili v sklopu priprav na akcijo Očistimo Slovenijo 2018, so bila v ospredju divja odlagališča. V Sloveniji imamo po trenutnih podatkih okoli 10.000 divjih odlagališč.

V povprečju se moramo od slovenskih šol do prvega divjega odlagališča sprehoditi le 400 metrov. Med razlogi, zakaj prihaja do divjega odlaganja odpadkov so finančni prihranki, neučinkovit nadzor, premajhna informiranost in ozaveščenost ter pomanjkanje sodelovanja med organi in zainteresirano javnostjo.

Divja odlagališča so ena izmed oblik okoljskega kriminala in eden izmed sindromov bolezni sistema ravnanja z odpadki. Predstavljajo grožnjo okolju in ljudem, saj odpadki, odloženi na njih, pogosto vsebujejo nevarne snovi. Te lahko prodrejo tudi v podtalnico in nepovratno onesnažijo vire pitne vode. Posledice divjega odlaganja se ne odražajo samo na kopnem, ampak tudi v vodah.

Po poročanju Direkcije RS za vode je pojav mikroplastike dokazan že v slovenskih celinskih vodah. Divja odlagališča kvarijo izgled krajine in s tem zmanjšujejo kvaliteto bivanja ter imajo neposredne negativne ekonomske učinke - zmanjšujejo privlačnost turističnih območij, zmanjšujejo vrednost nepremičnin in zahtevajo visoka sredstva za sanacijo. S preventivo je mogoče te stroške precej znižati. Poročilo "Rethinking Waste Crime" od EUNOMIA namreč pravi, da za vsak 1 € vložka v nadzor nad divjim odlaganjem (in smetenjem; odpadkovni kriminal z največjo ekonomsko škodo) država dobi nazaj tudi do 5,6 €.

Leta 2010 je s sistematičnim popisom v sklopu akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! nastal prvi in edini vseslovenski Register divjih odlagališč, ki je plod prostovoljskega dela. Država pa kljub večkratnim pogovorom ne želi prevzeti tega, kar je že narejeno. Letos bo register posodobljen in dopolnjen s stanjem ob vodotokih ter s poudarkom na smetenju.

V osmih letih je bila očiščena tretjina vseh odlagališč, a v naravi še vedno ostaja več kot 230.000 m3 odpadkov (92 olimpijskih bazenov, 77 velikih dvoran postojnske jame, 19 trboveljskih dimnikov). Skoraj polovico vseh odpadkov (41 %) predstavljajo gradbeni odpadki, po pogostosti jim sledijo kosovni (17 %), komunalni (15 %), organski (13 %) in nevarni odpadki (10 %) ter salonitne plošče (2 %), motorna vozila (2 %) in pnevmatike (1 %).

Od leta 2010 je prišlo do izboljšave inšpekcijskega nadzora, saj občinski inšpektorati v večini občin učinkovito delujejo in tudi izrekajo kazni, po drugi strani pa Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor (IRSOP) še vedno izreče premalo kazni. Prisotni na današnjem posvetu so se strinjali, da rešitev niso zgolj poostreni nadzori. Na lokalni in republiški ravni je 150 inšpektorjev, ki nadzirajo dejanja dveh milijonov posameznikov, zato mora sistem zajeti tako ozaveščanje kot nadzor.

Zavedati se moramo, da je najdražji tisti odpadek, ki ga najdemo v naravi in v vodah, ki so onesnažene prav zaradi dejavnosti na kopnem. Ravnanje z odpadki mora postati enostavno za občane, saj je trenutno kritino skoraj ceneje položiti kot odložiti v zbirni center.

Vir: http://ebm.si/o/sl/