Vsak je ujetnik najprej sebe, nato okolice v kateri živi. Kaj je pomembnejše v življenju: počutiti se svobodnega ali omejenega od svojih želja in pričakovanj. Zoper se dotaknem ideje oziroma vprašanja: Kaj je ta trenutek zame najpomembnejše?

Kaj mi prinese moj odnos do stvari, ljudi in želja z jutrišnjim dnem? Zavedati se moram tega trenutka vendar obenem to, da je danes tisti jutri zaradi katerega sem si včeraj delal skrbi ali posledica ljubezni in zaupanja včerajšnjega mojega pogleda oziroma odnosa.

Kaj je najpomembnejše, ko izbiram, ko se odločam, ko razmišljam in morda celo analiziram včerajšnji dan, da prepoznam posledice, ki jih čutim danes. Ne pomeni to, da dobesedno včerajšnji dan, današnji dan, vendar preteklost in sedanjost. Zakaj se danes počutim dobro? Ker je to naložba včerajšnjega dne! Zakaj se danes počutim slabo?

Ker se nisem naučila biti v trenutku, v tistem najpomembnejšem trenutku včeraj (beri preteklost), da bi se naučila – kaj je najpomembnejše in tako mi je dana priložnost, da ponovim svojo »lekcijo«, jo predelam zdaj, ta trenutek, danes. Če se ne počutim dobro, če sem v neravnovesju, če občutim telesno bolečino ali se zavem občutkov, ko so premočni, katere ne morem obvladati – je to le dodatna priložnost, da zdaj živim in se zavem odgovornosti za jutri.

Ljubezen je svoboda. Kaj je ljubezen? Vsak si jo drugače razlaga, večina pa se bo strinjala s tem, da je nasprotje strahu. Kjer je strah je nezaupanje, je bolečina in je odsotnost ljubezni. Zaupanje v sebe, da delamo prav, ko se z zavedanjem oblikujemo vsak trenutek in bogatimo življenje z ljubeznijo. Ko sebi zaupam, me ni strah, saj vem, da delam dobro, vse kar delam, delam po svojih najboljših močeh in brez želje za plačilo.

Plačilo pride za vsako dobro ali slabo opravljeno delo, največkrat pa v obliki in na način, ki se ga ne zavemo. V vsako delo (fizični, umsko) vnašamo energijo, vnašamo sebe s svojim odnosom do tistega kar počnemo ali razmišljamo. Če si še tako želimo pohvale, nagrade za delo na nam sprejemljiv način, je mnogokrat ne dobimo. Nagrada pride ob pravem času in na pravi način.

Že sama izkušnja je dovolj velika nagrada, da delo, ki ga opravimo, ki ga dobro opravimo, ne potrebuje večkratnega ponavljanja. Če delamo nekaj zgolj zato, da je opravljeno, je to delo manj plačano, kot bi bilo, če ga opravimo z ljubeznijo in pravilno naravnanostjo. Delamo avtomatično, kot stroji, kot živi stroji vsak dan ponavljamo in se ne zavedamo, da živimo.

Ko pride situacija, ki je nepredvidljiva, se ne znamo odločiti in ji določiti pomembnosti. Smo zmedeni, razburjeni in preobčutljivi, da bi lahko objektivno videli situacijo. Mnogokrat se ravno zato odločamo napačno, ker pripisujemo prevelik pomen neki »zunanji, navidezno nepomembni« situaciji, zaradi katere se bojimo, da je ne bomo dobro izpeljali.

Dobro pa pomeni tako, da bodo drugi zadovoljni ali da bomo imeli od tega »koristi« . Kakšne koristi – vemo! Mislimo napačne misli, ker smo zasenčeni od situacije, ki nam je prišla na pot v našem življenju, ki je postala rutina, ki se ga ne zavemo.

Življenje v zavedanju ne more biti nikoli rutina, saj je vsak trenutek drugačen, lep in zaželjen. Veselimo se lahko tudi trenutka v katerem se ne znajdemo, saj vemo, da ni nič hudega, kar se nam lahko zgodi, da ni nič dokončnega, nič slabega. Vse samo je: dobro in slabo.

Pomembno je le, da se počutimo svobodno, da se zavemo sebe in svoje moči, ki jo nosimo v sebi. Vedeti moramo, da ta moč izhaja iz zaupanja, iz ljubezni, da je vse prav, le mi se odločamo, kako živimo, kako se srečujemo s sitacijami in kakšen odnos gojimo do stvari, ljudi, do naših prepričanj, idej, idealov ipd.

Sploh ni pomembno kako si predstavljamo ljubezen, Boga, Stvarnika, Energijo ali tisto, kar je v nas in povsod okoli nas. Ni pomembna beseda, pomembno je čutenje in naše delovanje, ki kaže naš notranji mir in ljubezen ali pa strah in disharmonijo.

Če nam primanjkuje notranjega miru, če je naše napačno mišljenje in delovanje tako, da imamo bolezni ali kakšne bolečine, se lahko naučimo drugačnega ravnanja-seveda, ravnanja s samim s seboj. Zavedati se moramo, da se počutimo dobro, ko lahko vplivamo na naša čustva in jih imamo pod nadzorom.

Za to pa je potrebno veliko zaupanja v sebe, kar pa se lahko tudi naučimo. Preproste stvari so preveč preproste, da bi se jih preprosti človek zaradi občutka svoje pomembnosti naučil. Boji se »izpostavljati« oz. povedati svoje mnenje, raje kima drugim, se z njimi strinja, da ga bodo sprejeli, da bo »ljubljen«.

Človek, ki misli s svojo glavo in to pove, kje se strinja in s čim se ne strinja, se izpostavlja in tvega »ljubezen« drugih. To je cena svobode. Tu se začne in konča občutek, ki ga ima vsak možnost spoznati in priložnost izbrati ali pa biti tiho, se strinjati, ne razmišljati, le ubogati in biti ne-srečen.