Ljudje pogosto mršimo čelo, ko se v tem agresivno naravnanem in kaotičnem življenju vprašamo kako je zaznamovan čas, ki mu pripadamo. Živimo v epohi, ko so vse naše želje in misli usmerjene v človekove pravice, svoboščine, razsvetljensko tehnologijo reguliranja ekoloških problemov in moderniziranja človeške družbe, ki naj bi zagotavljala vsestransko blagostanje. Na drugi strani pa se srečujemo s čedalje bolj podivjanim kapitalizmom, samozadostnostjo gospodarskih in političnih elit, ki jim slepo sledimo, kot da je doseženo stanje in smer, v katero gremo, edina prava pot.

Sprejemamo hladen in včasih kar perverzen odnos oblasti in elit do našega življenja, do naše kulture. Smo narod, ki potrebujemo tvoren in tehnološko uravnotežen razvoj, ki nam bo zagotavljal obstanek. Dejanja struktur so se spremenila v instrumente, ki nas vodijo in nam omogočajo, da v njih pogosto vidimo substitucijo resnice s posebnim poudarkom na prevzemu oblastvenega monopola nad kapitalom, ki je bil pred časom, vsaj fiktivno, v delavčevih rokah in je z izgovorom o potrebi po gospodarski učinkovitosti prešel v roke struktur, ki obljubljajo konkurenčnost v svetovni ekonomiji, na področju znanosti, ekologije, informatike, kibernetike in ostalih danosti, ki nam odpirajo vrata v razviti svet. Kako je pri nas z odnosom politike do kulture?

Ali kdaj podvomimo, namršimo čelo in se vprašamo kam nas vodi ta zagon, ki mu pravimo razviti svet. Ali je res ta zagon, ki ga živimo in doživljamo izhodišče in glavni kriterij za preživetje naroda? Besedo preživetje razumem v mnogih, večpomenskih razsežnostih: od socialnovarstvenega reguliranja družbe, uveljavljanja prava in na pravu dosledno zgrajene državnosti, pravičnejše razdelitve bogastva in dobrin, človekovih pravic in svoboščin ter kulture, ki ji je žal, posvečen nekoliko podcenjen pomen. Tu predvsem pogrešam narodov program z jasno definiranimi cilji, o katerih bolj malo govorimo. Čeprav izgleda morda utopično, vendar si v tem programu ne predstavljam, le opredeljevanja gospodarskih in političnih ciljev v ožjem pomenu besede, temveč tudi načrt ali cilje, ki naj bi predstavljali razsvetljenski program z dolgoročnimi vsebinami reguliranja odnosov do človeka kot posameznika v družbi in ne do kultnega odnosa elite do naroda, ki je prepogosto omejen le na navidezno družbeno angažiranost, z neustvarjalno koncepcijo, ki se ni veliko oddaljila od piramide strukture, ki jo je zaznamovala preteklost. Nekoč je bila izrazito angažirana v financiranju normirane družbene zavesti, danes pa v instrumentih ekonomske politike, brez zadostne subtilnosti do kulture majhnega naroda, ki so bo jutri lahko utopil v globalizacijskih procesih in postopno izginjal. Kultura je na nek način vedno pastorek politike, ki doživlja enkrat takšne, drugič drugačne limitacije.

Gre za položaj človeka kot enkratnega nezamenljivega posameznika v vsakokratni kulturi, gre za reagiranje proti vsakokratnim tendencam, ki vodijo v regresije v kulturi. Gre za to, kako znotraj sebe razmišljamo in vidimo dogajanje okoli nas, ko mišljenjsko obdelujemo svet in razmere pri nas doma, ko vrednotimo in ocenjujemo kako uresničiti narodov duhovni razvoj, kako uresničiti samega sebe v svojem velikem interesnem pričakovanju, da postanemo zavestno osveščeni in da ne dogmatiziramo naše zavesti z nekimi hipotetičnimi konstrukti, ki jih spreminjamo in sprejemamo kot instrument politike proti samemu sebi. Preprosto gre za legitimiranje narodovih interesov, ki naj bi bili jasneje opredeljeni na podlagi naših kulturnih virov in kulturnih avtoritet, narodovih hotenj in potreb.

Ustvarjalnost je značilen prilastek vsega človeškega rodu in le-ta prispeva k ohranitvi narodove identitete. Ustvarjeno delo je kulturna dediščina, ki jo pustimo zanamcem, je transcendentalnega izvora. To kar danes vidimo z lastnimi očmi za prihodnost in ko stegujemo svoje roke in imamo uperjene možgane skoz osebno zaznavo časa, ki prihaja, to je rastlinski duhovni humus, iz katerega bodo vstajali zanamci, ki bodo čutili simbolično notranji, idejni pomen in potrebo po uresničevanju in dopolnjevanju tistega, kar bomo našim rodovom položili kot popotnico na njihovo duhovno pot.

Politični odnos do kulture pri nas je katastrofalen in se odraža predvsem skoz davčno politiko. Na eni strani smo majhen narod, z majhno kupno močjo pri nakupni odločitvi, da si privoščimo knjigo. Zato je knjiga dražja, kot je pri večmilijonskih narodih, kjer strošek na enoto knjige pada. Čim večja je naklada, tem manjši je strošek na enoto knjige. Obdavčitev tiska z 20 % davka in še obdavčitev prodaje knjige z 8,5 % davka je že danes za kulturo pogubna. Kako bo nova davčna zakonodaja rešila ta problem, je vprašanje specifične kulturne osveščenosti in odnosa politike do kulture. Tako izdatno napajanje državnega aparata in vojske na račun zmanjševanja osveščenosti in izobraženosti ljudi tako majhnega naroda, bi pomenilo izmikanje strategiji modela racionalnosti, ki vidi prihodnost naroda v njegovi kulturi.

Ostati slep za vse senzibilne procese v kulturi pomeni hkrati sprejeti faktičnost družbene danosti, da bomo ob takšni politiki kot narod izginjali in se utapljali kot delovna sila manjvrednih v družbi bolj razvitih. Ali je to naš strateški cilj? Žalostno je, da se naša politika naslanja na kratkovidne ekonomske svetovalce, ki vidijo rešitev v komercializaciji in amerikanizaciji kulture. Dobesedno zgrozila sem se ob izjavah vladnega svetovalca, neoliberalista Mića Mrkaića, predavatelja na krajnski fakulteti, ko je v svojih izjavah na TV na povzeto fresko zapadnega licemerstva natankil slovensko kulturo, ki naj sama zase skrbi na prostem trgu. Vprašala sem se kakšna bolna indoktrinacija razsaja po Sloveniji. Zares žalostno! Samo knjiga, dostopna človeku, nas bo odrešila narodovega propadanja!