Menedžerski odkupi ali tako imenovani MBO (kratica iz angleške besedne zveze: "Management Buy-Outs") niso nič nenavadnega za razviti svet. Podatki kažejo, da se navadno dogajajo v manj dobičkonosnih podjetjih, v katerih pri vsakdanji hitri rasti lastniki ne vidijo večjih možnosti za dober zaslužek v prihodnosti.

Zato so cene delnic teh podjetij nizke. Ob tem pa morajo biti v takšnem podjetju menedžerji, ki vidijo zase priložnost, ki je lastniki ne. MBO ne nastaja v zelo velikih in dobro delujočih podjetjih, saj je zanje treba toliko sredstev, da jih menedžerji ne morejo pridobiti.

Pri nas so nekateri napačno prepričani, da je MBO le oblika stimulativnega nagrajevanja menedžerjev in zato zelo koristna za podjetja. Menedžerji zelo dobrih podjetij v svetu res pogosto dobijo nagrade za uspešnost v obliki delnic, s čimer dobijo dovolj velike zaslužke, da so stimulirani za uspešno poslovanje, tudi če so njihove plače le en dolar, vendar so s temi delnicami v resnici zelo, zelo daleč od prevzema podjetij.

Če torej pogledamo po svetu, zlahka spoznamo, da nas naši vrli menedžerji tako zelo vlečejo za nos, da celo sami sebi verjamejo. Pri nas prevzemajo naša največja podjetja, za katera potrebujete ogromno denarja in katerih lastniki sploh ne dvomijo, da bodo v prihodnjih letih vrednosti njihovih delnic še rasle. Zato mora biti med menedžerji in tudi med lastniki velika verska zaslepljenost.

V devetdesetih letih, ko so pri nas nastali prvi MBO, so se imenovali nacionalni interes. Tedaj je naš najvišji politični vrh verjel, da mora lastnina v slovenskih podjetjih ostati v rokah Slovencev in da so za to vlogo najprimernejši menedžerji, MBO pa najlepša pot do tega.

Gotovo so najboljše zdravilo za to obsedenost številke. Vsaka podobnost številk iz mojega teksta s prakso je seveda popolnoma naključna, pa tudi izračuni so le za lažje razumevanje. Kako je, če potrebujemo za menedžerski odkup 300 milijonov evrov. Če ima menedžer neto plačo 150.000 evrov na leto in če vso privarčuje, bo potreboval približno 2000 let, da bo privarčeval ta znesek.

Če je združenih 50 takšnih menedžerjev, pa 40 let. Z gotovino torej ne gre. Pa naj vzame posojilo na sedem let po sedemodstotni obrestni meri. Spet bo težava, saj je treba na leto odplačati skoraj 60 milijonov evrov in samo za obresti odšteti več kot 20 milijonov evrov na leto. Če jih je 50 takih skupaj, bo posameznik moral dati za anuitete 1,2 milijona na leto in samo za obresti 400.000 evrov. Tudi če jih vzdržujejo žene, nimajo dovolj.

Ampak menedžerji so spretni in podjetni. Zelo dobro je, če prepričate prodajalca delnic, torej lastnika, da vam jih proda po nizki ceni, čeprav vsi vemo, da je usoda podjetju naklonjena in da je zato dejanska vrednost delnic zelo visoka.

To lahko naredite politično, pa tudi z denarnimi nagradami, s katerimi se pri nas ukvarja gospod Kos. Če vzamete posojilo za 300 milijonov in je cena delnic tako nizka, da vrednost delnice v pravljičnih sedmih letih zraste za 100 odstotkov, vi kot menedžer pa to dobro veste, lastniki pa se naredijo neumne, lahko na koncu delnice prodate, vrnete dolg in iz nič naredite 300 milijonov.

Vam naklonjeni menedžer v podjetju, ki bo iz denarja podjetja malo preplačal vaše delnice, ker mu boste vi jutri z nasprotno potezo vrnili prijaznost, je seveda zelo dobrodošel in ga je pri nas mogoče najti. Obstaja pa nekaj možnosti, da prevzeto podjetje iz amortizacije plača glavnico in vam iz profitov plača obresti.

In to le zato, da boste vi obogateli, kar je v redu, saj ste postali lastnik podjetja in imate zato do tega pravico, tega denarja pa tako ni smiselno nameniti za obnovo strojev in tehnologije ter za nove naložbe, saj ste skromni, vas pa bi rast podjetja, financirana iz tega denarja, naredila še bogatejšega. Najslabši način, da vam uspe narediti opisano, je z izplačevanjem dividend. Te so načelno dovolj zgolj za pokrivanje plačil obresti, glavnice pa ne morete plačati, ker amortizacije – načelno – ne morete izplačati.

Boljša pot je tako narediti podjetje, vanj vložiti na primer en evro, da ste njegov 100-odstotni lastnik, prepričati banko, da temu podjetju da 300 milijonov posojila, z njim kupiti delež v ciljnem podjetju in se pri banki zavarovati z delnicami, ki ste jih kupili, potem – ko se poleže prah - pa podjetje za en evro pripojiti k prevzetemu podjetju, kar je mačji kašelj, saj ste lastnik obeh podjetij, zmanjšati obseg delnic na način, da malo okrajšate bilance, in postati z enim evrom 100-odstotni lastnik 300 milijonov vrednega podjetja.

Ker je zdaj podjetje za en evro del prevzetega podjetja, zadnje začne odplačevati posojilo. V literaturi se to imenuje problem "shoe box", saj je tako, kot da bi denar, s katerim kupite čevlje, ostal v škatli s čevlji. Podjetje lahko glede na to v Sloveniji kupi vsak.

Vprašanje je le, zakaj tega nisem naredil jaz, ki imam še kar dober zaslužek, Semoličev delavec s 400 evri ali ambiciozen podjetnik iz okolice Ljubljane, ki od jutra do večera gara v svojem podjetju in na koncu niti ne dobi zlate gazele. Najprej zato, ker delnic sploh ni mogoče kupiti, če nisi direktor in ob koritu. Delnice pa potrebuješ, da zavaruješ posel pri bankah, ko najemaš ti ali tvoje prevzemno podjetje posojilo. Potem moraš imeti dobre zveze pri prodajalcih, da ti delnice prodajo pod vrednostjo. Hecne so trditve menedžerjev, da so lahko kupili delnice, ker vedo, da bodo čez nekaj let vredne dvakrat več.

Če bi bil lastnik v podjetjih, kjer delajo ti menedžerji, bi zahteval od njih, da mi zagotovijo ceno, ki vključuje te prihodnje donose, ali pa bi jih nagnal. Sod in Kad, glavna prodajalca in udeleženca v teh procesih pri nas, sta zato tudi glavna krivca, da so se ti prevzemi sploh zgodili. Če bi zahtevala prave cene delnic in iskala prave kupce iz tujine, ki so imeli denar, se ti prevzemi sploh ne bi mogli zgoditi in ne bi v škodo nas, davkoplačevalcev, nastajal ta perverzni krog slovenskih novokapitalistov.

Seveda sta popravne izpite že zdavnaj zamudila. Pa še z odnosom bank in tudi Banke Slovenije do nas mora biti nekaj zelo narobe. Mene in Semoličevega delavca vprašajo za plačo celo, če hočeva kupiti na posojilo skromno sobico, ki težko propade, kot lahko propade podjetje.

Podjetniki, ki dobijo zlate gazele, pa še vedno trdijo, da je pomanjkanje finančnih sredstev eden pomembnejših razlogov za zastoj podjetništva, direktorji pa ob tem dobijo velikanska posojila na podlagi delnic, s katerimi banke nimajo kaj početi, in dobrega imena direktorjev. Podjetniki takšnih posojil sploh nočejo, ker vedo, da skoraj ni podjetniške ideje, ki bi jih lahko poplačala, direktorji pa hkrati pravijo, da podjetij s temi posojili niti ne izčrpavajo. Nekaj mora biti narobe, kajne?

Na koncu morate imeti še prijazne delavce. Delavci, ki imajo delnice še od privatizacije, se morajo pokloniti in prodati delnice po ceni, ki jo določijo njihovi menedžerji, ter modro molčati, saj vedo, da bodo kljub njihovemu morebitnemu protestu njihovi sedanji menedžerji jutri njihovi lastniki. Če so prijazni, jim celo kaj obljubijo z bogate mize.

A ne pozabimo, sedanje sindikalne zahteve po višjih plačah vseh delavcev na kolektivnih pogodbah v Sloveniji so vredne precej manj, kot bo Merkurjeva skupina menedžerjev plačala za prevzem. Pravite, da mi ne bi znali tako dobro voditi podjetja kot ta skupina, če bi postali lastniki? Oh, nič hudega, bi jih pač mi zaposlili.

Ob vsem tem je že neumno zgubljati čas s tem, da taka privatizacija vodi do nastanka podjetij brez spodbud za rast, da se banke izpostavljajo velikemu tveganju, ki ga lahko vsi plačamo, da nastajata koncentracija kapitala, ki zmanjšuje realne zaslužke delavcev, in škodljiva polarizacija bogastva, ki nima zveze s podjetništvom, a uničuje sedanje vsekakor koristno socialno ravnotežje v Sloveniji, da se ustvarja lastninski monopol, v katerem je konkurenca le še farsa in preprečuje vstop tujemu kapitalu, kar čedalje bolj izolira Slovenijo od tokov v svetu, in da se podirajo številne moralne norme.

Lahko še kaj pomagamo? Seveda, popravimo zakon o prevzemih in vanj zapišimo, da posojil pri bankah ni mogoče pridobivati z zastavo delnic prevzetih podjetij in da tako izpeljani prevzemi niso zakoniti. Pa takšno dedno zakonodajo uvedimo, da bodo vsaj naši otroci živeli v normalnem, kolikor toliko konkurenčnem kapitalizmu.

Prof. dr. Maks Tajnikar, Ekonomska fakulteta v Ljubljani