Iz revije Hana www.revija-hana.com

»Ljudje nismo le strokovnjaki v odrivanju vidnega sveta, zelo dobri smo tudi v odkrivanju nevidnega. Razlika je le ta, da pri prvem lahko dobimo in celo zahtevamo objektivne dokaze, da je nekaj zares tako, kot mislimo, da je, pri drugem pa je ta zgodba malenkost drugačna. Nemogoče je namreč dobiti neki relevanten objektivni rezultat, saj so nevidni svetovi omejeni na vsakega posameznika in jih je toliko, kot je posameznikov.« 

Na svetu nas je sedem milijard in vsak od nas vidi resničnost malenkost drugače, popolnoma vsak. Razlogov za to je več, a najpoglavitnejša sta ta, da vsak od nas na drugačen način vidi stvari, hkrati pa tudi vsak od nas drugače vpliva na objektivni svet. To, kako vidimo svet, je pogojeno s tem, kako zelo se identificiramo s tem, kar čutimo.

Če slišimo namreč Chopinovo sonato ta prebuja v vsakem od nas neka čustva, v vsakem seveda malenkost drugačna. A to, kako jo bomo dojeli, je odvisno od tega, kako močno ta čustva, ki nastajajo oz. vznikajo iz naše biti, identificiramo z našim fizičnim telesom. Če jih močno, nastane tudi močnejša reakcija na ta čustva v našem telesu, in močnejša je reakcija, bolj je naša pozornost na reakciji in manj finih podrobnosti, povezanih s skladbo, zaznavamo.

Nekdo, ki dovoli, da do njega prodre vsaka podrobnost dogodka »poslušanja skladbe« bo doživljal skladbo povsem drugače kot tisti, ki ne dovoli, da pride vse do njega. No, dovoli že, a tukaj govorim o tem, kako to sprejemamo, dopustimo. Če dopustimo, da pride celotna informacija do nas, lahko uživamo v vsem, kar nam glasba daje, in če ne, se bolj ukvarjamo z reakcijo na skladbo kot s tem, kar od nje prihaja.

To, koliko se ukvarjamo z reakcijo na to, kar prihaja do nas, nam samo pove, koliko smo v umu, v mislih, koliko se naš ego ne želi odreči predstavi, kaj naj bi prihajalo iz skladbe. Podobno je, ko poslušamo jeznega človeka, ki nam govori neko zgodbo, ki jezi tudi nas same. Tudi takrat ne dojamemo tega, kar se zares dogaja, temveč le to, kar si mislimo, da se dogaja.

In kaj ima pri tem znanost? Nekateri slišimo bolje, nekateri slabše. Tudi z vidom je tako in še z marsičem drugim in zato so postavljeni standardi, kaj je še sprejemljivo za preverjanje znanstvene paradigme in kaj ne. Težava nastopi le, ko standarde verjetnega postavljajo tisti, ki samo malo ožje dojemajo resničnost, kajti takoj, ko poveš, da ne slišiš, avtomatsko slišiš malo slabše in se moraš osredotočiti na tisto, da bi slišal vse.

In tu pridemo do neotipljivega, nevidnega. Zelo težko je nekomu pokazati, da ti in še mnogo drugih nekaj čuti, če tisti, ki meri, tega ne čuti. To, da ne čuti, ni nič slabega, čeprav stvari obstajajo. A ker se ne da objektivizirati, kot si on misli, in ker on ne čuti, tega preprosto zanj ni.

Ves čas govorim o čutenju, kaj pa misli in mišljenje. No, tudi možgani so se razvili iz kože, kot vsa druga čutila v telesu. To je pokazala in dokazala znanost, pa vendar se možgani ne obravnavajo kot čutilni organ. A ko se spustiš na področje zaznavanja nevidnega, so prav možgani tisti, ki to zaznavajo. In tega ne samo, da zaznavajo, temveč se nevidni svet čuti.

Celo življenje nas umerjajo v razvoj čutil in razvoj veščin, a ob tem se pozablja, da so največji čutilni organ pravzaprav možgani. A možgani ne čutijo tako, kot si to predstavlja večina, ne toliko skozi čutilne celice, temveč skozi organe višjega čutenja, skozi psihične organe. In vsi jih imamo.

Pri tem čutilnem organu pa je razlika le v tem, da se ta da razviti do neslutenih potencialov, kajti vsi smo do neke mere jasnovidni, jasnočutni, jasno… Vprašanje je le, koliko je kdo razvil te sposobnosti. In ko te vse življenje učijo, da tega ni, in te usmerjajo v to, kar sami verjamejo, se naša pozornost usmeri tja, kamor je pač usmerjena, in tega preprost ni. In potem se tu in tam pojavijo te sposobnosti na zelo očiten način in znanstveno se potem to pripiše naključju.

No, ne glede na vse trditve kogarkoli že, to, da imaš zaprte oči, še ne pomeni, da onstran vek ni svetlobe. Človeška vrsta se razvija z bliskovito hitrostjo. Potrošniška družba, ki spodbuja nastajanje želja, enostavno ne deluje več. Ljudje vidijo, da umetno ustvarjene želje ne nudijo tega, kar si želijo. Mir in svoboda lahko pride le iz enega mesta, namreč iz občutka, ki mora priti iz telesa, od znotraj, ne od zunaj.