Piše: Marko Osolnik in Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

»Mi nimamo kakor cerkev v mislih manipulacije z ljudskim umom za določen cilj.«
»Pri nas je to čisto preprosto. Ob določenem času gremo v naravo … Molitev je ponavadi spisana tako, da nekdo pač reče, da bo pripravil obred, in poskušamo v prozi, pesmi, glasbi zajeti tisto, kar smo v tej pripravi čutili do tega, kar slavimo. Štirikrat se dobimo – ob obeh enakonočjih in obeh solsticijih.

Takrat smo zagotovo skupaj, drugače pa je vsak zase povezan z naravo. Imamo svoje kotičke, nekateri jih imajo celo več. Tja gremo in se pogovarjamo s tem, kar nas obdaja,« razlaga Matjaž Anžur, eden izmed kakih desetih slovenskih navdušencev, ki raziskujejo in obujajo staro slovansko vero ter odstirajo skrivnosti starodavnega izročila naših prednikov.

Matjaž Anžur je idejni vodja sodobnega slovanskega staroverstva na Slovenskem, ki se zavzema za čaščenje rodnih bogov in oživljanje starih obredov ter za pisanje knjig za prihodnje rodove. Je uveljavljeni vojaški zgodovinar. Po materini strani se mu po žilah pretaka modra kri Turjaških. Verjame, da moramo Slovenci iskati svoje temelje v staroindijskih rigvedskih himnah, sicer pa se zavzema za vsestransko povezovanje Slovanov in je tudi avtor knjige Vojaška zgodovina bodočih Slovanov. Za oživljanje zgodovine pa skrbi tudi kot vodnik po gradu Struga iz 16. stoletja. Ob reki Krki na Dolenjskem, kjer je urejen izvrsten muzej žive zgodovine.

Gospod Anžur, zakaj ste se odločili za združitev v staroslovansko staroversko skupnost?
Prišlo je kar samo od sebe. Ko sem pisal knjigo o vojaški zgodovini, sem kopal po raznih arheoloških virih in prišel do mitologije, ki mi je dala številne odgovore. Ko sem v računalnik denimo odtipkal geslo Triglav, sem dobil mnoge poljske in ukrajinske zadetke. In tako sem videl, da tam obstajajo skupnosti starovercev, ki se imenujejo po tem bogu. Šel sem jih obiskat in, naj se tako izrazim, tonil vse globlje; najprej se mi je zdelo zanimivo z vojaškega vidika, potem pa tudi z duhovnega.

Naslednji velik korak je bil, da sem poskušal priti do indijske Rigvede in Velesove knjige. To sta dve temeljni knjigi za vsakega slovanskega staroverca. Ko začneš prebirati te stvari, se pred teboj odpira povsem drugačen svet od tistega, ki ga predstavljajo rimska in grška ter zlasti krščanska mitologija.

Potem sem spoznal mlade fante, ki so se ukvarjali s podobnimi stvarmi. Imeli smo spletno stran kot staroverska župa Svetovit in svojo spletno stran so imeli tudi Ajdi … Tako smo se srečali in zdaj sodelujemo. Pravimo, da se srečujemo zaradi dveh stvari: škoda bi bila, da bi se pozabilo izročilo naših prednikov in smo absolutno dolžni to oživeti, druga stvar, ki je morda še bolj zanimiva, pa je, da gradimo duhovnost na temeljih naših prednikov.

Ste registrirani kot verska skupnost?
Ne. In tega tudi ne nameravamo. To ne sodi v koncept našega verskega premišljevanja.

Zakaj?
Ker je duhovnost stvar vsakega posameznika in ne vidim nobenega pravega razloga, zakaj bi pri državi registrirali to intimnost. Kot registrirana verska skupnost se lahko poteguješ za nek denar, a mislim, da prav to nima z duhovnostjo nič skupnega. Duhovnost ne sme biti plačljiva in nadzirana.

Kako se staroverstvo vključuje v »indoevropski« verski sistem?
Ne le jaz, ampak tudi ljudje na Poljskem, Češkem, v Ukrajini, skratka po vsem slovanskem svetu se ukvarjamo z rekonstrukcijo religije naših prednikov, predkrščanske in tudi prej. Zaradi sanskrtskega besedišča – noben drug evropski jezik nima toliko skupnega besedišča s sanskrtom kot slovenščina – si dovolimo reči, da imamo skupne korenine s temi Arijci oziroma Orijci in se lahko pri tem sklicujemo na Rigvedo. To je začetek naše religiozne pisane duhovnosti in to je tudi naš temelj. To je neka vera, ki jo lahko opredelimo okrog leta 1600 pred našim štetjem, kar je trajalo zelo dolgo časa, recimo do leta 500 našega štetja. To je dva tisoč let! In kaj se je takrat dogajalo? To lahko le slutimo. Le nekatere stvari lahko vsaj malce rekonstruiramo. Leta 500 so na našem ozemlju verjetno obstajale vsaj tri kapitalne verske linije. To je najprej zagotovo mitraizem, druga je neka vrsta hinduizma, ki se zrcali v filozofiji trojstva boga Triglava (Trimurti) in verjetno imamo še ostanke starovercev, ki niso bili navdahnjeni z za tiste čase modernimi verskimi tokovi in so kot kmetje in nižji sloji ostajali zvesti zelo starim tradicijam. Vse to troje, in morda bi lahko priključili še kaj drugega, denimo budizem, je bilo v našem prostoru pred sprejemom krščanstva, ki pa ga tudi nismo sprejeli v sto letih, ampak je pretekel zelo dolg čas, preden smo postali kristjani.

Kako staroslovansko verovanje pojmuje naravo, človeka v njej?
Ko sem bral Rigvedo, sem spoznal, da v njej sploh ni boga oziroma bogov. Da gre pravzaprav za eno samo opevanje narave oziroma so te mandale, kot jih imenujejo, same priprošnje naravi. Skratka, prosili so veter, ogenj, vodo za to in to … Z drugimi besedami: vsa obdajajoča narava je bila nek brezimni bog. Če se vprašamo, kaj sploh je v slovanskih jezikih beseda »bog«? Ta termin izhaja iz zelo stare tradicije, ki je zapisana v Rigvedi, kjer vrednoto imenujejo bhaga. Imajo ga tudi Iranci, Indijci itd. Pomeni namreč en delček realnosti človeškega življenja, ki predstavlja bogastvo, preskrbljenost, ugodje … In iz tega potem dobimo termin za krščanskega boga. Mi pa v osnovi takšnega personificiranega boga, kot ga na primer imajo semitska ljudstva in posledično krščanstvo, na samem začetku niti ne poznamo.

Gre za prvobitno globoko nasprotovanje med indoevropskim in semitskim duhovnim verskim konceptom?
Ja, mislim, da gre za dva povsem različna svetova, ki sta nezdružljiva. Če bi se svet gradil na indoevropskih duhovnih temeljih, bi bil povsem drugačen, kot je danes, ko stoji na semitskih temeljih.

Kakšen svet bi to bil?
Če ne bom preveč hollywoodski – takšen kot v filmu Avatar.

Se grško-rimska etika povsem razlikuje od židovsko-krščanske?
Malo so zagodli tudi Grki, začeli so namreč že personificirati bogove. Tega pri nas ne vidim, šele na koncu pri Slovanih ugotoviš, da so začeli delati malike, ampak to je bilo že tik pred sprejemom krščanstva. Mislim, da so se s tem vendarle skušali približati veri, ki je bila ekonomsko uspešnejša v materialnem smislu. To pač moramo priznati, zaradi tega jo imamo. Mnogi naši knezi skupaj s svečeniki so premišljevali, kako to zadevo v tistem času narediti vsaj približno konkurenčno. In potem pride do približne upodobitve teh bogov, ampak tukaj se to tudi konča. Vendar ta miselnost ne izhaja iz naših slovanskih korenin. Mi častimo naravo, ne potrebujemo nobenih malikov, to je neumnost. Tudi naš obred je čisto preprost, tako kot v Rigvedi; gre za vokativno priprošnjo naravi in tistemu, kar nas obdaja.

Kako so slovanski staroverci gledali na rojstvo in smrt?
Vse se začne in konča s kolesom, s kolom, s kolenom, s kolenci itd. To je krog, ki se vedno giblje in ponavlja v neskončnost. Tako je tudi danes vera sestavljena iz štirih letnih časov, iz štirih obratov sonca. Morana, ki smo jo pred kratkim praznovali, lahko ji rečemo tudi Marija, vsi ti koreni so isti, gre za eno in isto duhovno bitje. To ne pomeni smrti na samem začetku, ampak samo fazo prerajanja. Tako kot obstaja v naravi nenehno prerajanje, so verjeli, da je prerajanje tudi v življenju. Samo odideš in se znova rodiš.
Katero božanstvo je bilo pri starih Slovanih vrhovno?

V različnih zgodovinskih obdobjih so bila različna vrhovna božanstva in tudi pri različnih slovanskih ljudstvih so se vrhovna božanstva razlikovala.
Kaj pa pri nas, katera božanstva so častili?
Ko potujete po Sloveniji, se vprašajte, po čem nosijo imena naše planine, gore, reke, jase, vasi in videli boste, koga so na tistem območju najbolj častili. Mislim, da so bile na celotnem slovanskem prostoru navzoče v Srbiji še danes ohranjene srbske slave. Vsaka družina, pleme ima svojega svetnika, ki je bolj pomemben. Mislim, da je bilo pred sprejemom krščanstva tudi pri nas približno tako.

Krščanstvo je izpodrinilo in krvavo zatrlo staroslovansko verovanje …
Nisem idealist in pravim, da se nekatere stvari v zgodovini zgodijo, ker se morajo zgoditi. In verjetno tudi pri tej naši stari veri ni bilo vse idealno. Prišla je, kot je pokazala zgodovina, nova, bolj konkurenčna … Če pogledamo začetek krščanstva in vse tisto, kar je zapisano v Novi zavezi, mislim, da je to bil dobrohoten prihod v duhovnost tega prostora. Če pogledamo odnos do smrti, je bil, če rečem z eno besedo, prizanesljivo malomaren. In mislim, da to ni najboljše, da so se kar vdali v usodo in rekli, ko pač umremo, umremo. Ni bilo tega, da je treba to življenje hraniti in čuvati ter imeti tudi odnos do tistega, za katerega skrbiš … Krščanstvo kot takšno je del naše tradicije in to obravnavam z vso spoštljivostjo. V zgodovini pa so se seveda delale tudi mnoge slabe stvari, ki so bile navzoče tudi v naši stari veri.

Kako vi izvajate staroslovanske verske obrede?
Pri nas je to čisto preprosto. Ob določenem času gremo v naravo. Ravno v tem času smo nagovorili vodo, ki se je dejansko pokazala v vsej svoji moči. Molitev pa je ponavadi spisana tako, da nekdo pač reče, da bo pripravil obred, in poskušamo v prozi, pesmi, glasbi zajeti tisto, kar smo v tej pripravi čutili do tega, kar slavimo. Štirikrat se dobimo – ob obeh enakonočjih in obeh solsticijih. Takrat smo zagotovo skupaj, drugače pa je vsak zase povezan z naravo. Imamo svoje kotičke, nekateri jih imajo celo več. Tja gremo in se pogovarjamo s tem, kar nas obdaja.

Se vam ne zdi smiselno, da bi organizirali bolj formalno versko skupnost, da bi bili bolj povezani med seboj?
Vsakomur, ki bo prišel do mene in me kaj vprašal, bom z veseljem odgovoril. Nisem ne pridigar ne misijonar in nikoli ne bom, pa tudi naša vera ne deluje tako. Cerkev ali verska skupnost se začne organizirati, ko ima nekdo v mislih manipulacijo z ljudskim umom za določen cilj. Mi pa tega nimamo. Ne težimo k temu, da bi nabirali duše. To je zame v nasprotju z duhovnostjo. Vedno, kadar se sestanemo tukaj pri meni, rečem – Fantje, dajte poiščite še kakšne, ki so sposobni raziskovati, pisati, izdati recimo knjigo o Triglavu … To je predvsem naše delovno druženje in njegov namen je izdajati knjige za prihodnje rodove. Zdaj še nekatere stvari v zadnjem trenutku lahko iztrgamo pozabi. Lani smo tako organizirali konferenco Bog Triglav – religiozni pomen pri Slovanih in ravno v teh dneh bo izšel zbornik te konference.

Koliko so oživljene staroverske ideje in prakse pri drugih slovanskih narodih?
Verjetno so pri tem najboljši Ukrajinci, za njimi pa so Rusi. Pri Ukrajincih, kjer se je med kozaškim življem ohranila tudi Velesova knjiga, so staro vero vseskozi ohranjali v širokih skupnostih, kozaških občinah. Boljševiška revolucija je prizadela tudi njih, a tudi teh sedemdeset let ni zadostovalo, da bi se izročilo zgubilo. Menda je takšnih Ukrajincev že okoli 7 do 8 odstotkov, kar je precej visoka številka. Tudi Poljaki, čeprav imajo svojo katoliško tradicijo, so me presenetili, ko sem jih obiskal. Imel sem predavanje na Jagelonski univerzi v Krakovu, kjer imajo posebno katedro veroznanstva in imajo dva predmeta o slovanskem staroverstvu. Tudi na internetu se lahko vidi, da imajo Poljaki zelo veliko občin. Čehi pa so malo bolj zahodno naravnani, so bolj novodobni.

Kaj pa pri drugih južnih Slovanih?
Zadeva ni bistveno drugačna kot pri nas. Srbi imajo tri zelo dobre spletne strani, ampak se tudi dobivajo tako kot mi, predvsem da raziskujejo stare stvari iz te tematike. Da bi bila kje cerkveno ustanovljena občina, kjer bi si kdo prizadeval zbirati duše, tega pa še ni.

Kakšni so vaši odnosi z drugimi neopoganskimi gibanji v Sloveniji, na primer s panpogani?
Z njimi smo se enkrat srečali. Ajdi (www. ajdi.org) je naša skupna internetna stran, to je spletni časopis, kjer lahko vsak objavlja, kar je v zvezi s to tematiko. Z drugimi se pač srečujemo. Aristid Havliček je škof nove gnostične krščanske cerkve. Tu gre za zelo različno razmišljanje že na samem začetku.

Smiselno je, da se pokaže javnosti in tudi uradni državi, da obstajajo tudi drugačne nekrščanske verske prakse in prepričanja …
No, saj to je že doseženo. A je še ena stvar, ki je bolj pomembna. Naša vera je nenazadnje zelo težka in ni za množice. Ko stopiš na to pot, stopiš namreč na pot iskalca. Zdi pa se mi, da je večina ljudi bolj ali manj zadovoljnih s tem, da gredo k človeku, ki reče: »Zdaj pa bomo iz Svetega pisma prebrali to in to. Vse, kar si slabega storil, ti je oproščeno in živi naprej.« In ljudje funkcionirajo tako, kot družba in domnevni bog od njih zahtevata. In so tudi bolj ali manj srečni ter ne potrebujejo ničesar več. Mislim, da se bomo v prihodnosti »kadrovsko« še precej okrepili, ampak bomo še vedno približno takšni iskalci, kot smo zdaj. Ukvarjali se bomo z znanstvenim raziskovanjem, malo pa z opevanjem narave. Podobno, kot so jo naši predniki.

Za oživljanje zgodovine skrbite tudi kot vodnik – vitez Volk Turjaški po dolenjskem gradu Struga …
V gradu Struga je petnajst sob. Ena od večjih soban je namenjena tudi staroverstvu in slovanski mitologiji. Imamo oblečene kostume in velike slike štirih glavnih praznikov: Božiča Svarožiča, Zelenega Jurija, Kresnika in Morane oziroma Marije. Na ogled pa je tudi kovnica denarja, orožarska delavnica, orožarna, sprejemnica, baročni salon … V sklopu gradu je tudi majhna pivovarna. Pivo, ki so ga pili Slovani, je v resnici amrita, sveti napitek. Pri nas je sokol nosil sveto rožo, ki je bila hmelj. Tudi vzhodnjaki rečejo – Pojdimo se »zahmeljit«. Je pa hmelj konopljevka tako kot marihuana in ima verjetno v velikih odmerkih podobne učinke. Poleg tega, to piše v Rigvedi, je bilo izredno grenko, ko so pripravljali somo, rajski napitek.

Katere vrednote bi lahko iz staroslovanskega duhovnega izročila ponudili sodobnemu Slovencu in Slovenki?
Nobenih. Mi smo čisti anahroni. Bom uporabil malce Petra Amaliettija, ki je v svoji knjigi Slačilnica zgodovine zapisal, da smo v železni dobi mi v Sloveniji že na pragu nove zlate dobe. Če je to res, potem smo mi prvi v novi zlati dobi.

Marko Osolnik in Andreja Paljevec   

RENESANSA STAROVERSTVA
V današnjem času doživlja slovansko staroverstvo izjemno renesanso pri tako rekoč vseh slovanskih narodih; na milijone ljudi se zanima za verovanja in verske običaje naših prednikov, mnogi pa tudi vstopajo v organizacije slovanskih starovercev, berejo tovrstno literaturo, se udeležujejo obredov ipd.

Slovansko staroverstvo je cvetelo med našimi predniki predvsem v obdobju med 5. stoletjem pred našim štetjem in nekje do konca 10. stoletja našega štetja – zadnji so se uradno pokristjanili predniki današnjih vzhodnih Slovanov, ki so bili tedaj državno-politično organizirani v kijevski Rusiji. Temeljne ideje, simboli in prakse staroverstva pa so se med slovanskimi narodi, še posebej med kmečkim prebivalstvom, ohranile vse do današnjih dni. Številne so v svoje svetniške panteone in cerkvene koledarje vključile krščanske cerkve, tako da lahko rečemo, da je krščanstvo do določene mere poganizirano. To še posebej velja za pravoslavje.

BOG STRELE IN GROMA
Nikolaj Mihailov, eminentni poznavalec slovanskih jezikov, religije in mitologije, v svoji knjigi Mythologia Slovenica poudarja: »Glavni problem za raziskovalce poganske religije starih Slovanov in Baltov je pomanjkanje prvotnih virov, to je opisov verovanj, šeg in mitov iz dobe, ko je bilo poganstvo uradna religija slovanskih plemen … zadovoljiti se moramo le s poznimi, fragmentiranimi in zelo subjektivnimi poročili srednjeveških kronistov.«

Prvi celovitejši vir o veri in mitologiji starih Slovanov je zapis Bellum Gothicum iz 6. stoletja izpod peresa znanega bizantinskega zgodovinarja Prokopija. Ta je napisal, da slovanska plemena, ki so v dveh dneh prečkala Donavo in se napotila proti jugu, častijo boga strele in groma (bržkone je imel v mislih Peruna) in še celo vrsto manj pomembnih božanstev, demonov, nimf itd. Izjemno pomemben zgodovinski dokument o veri naših pradedov je tudi vzhodnoslovanska Nestorjeva kronika iz začetka 12. stoletja: v njej je navedeno, da je kijevski knez Vladimir leta 980 ukazal uradno čaščenje bogov slovanskega panteona, ki je vključeval Peruna, Dažboga, Striboga in boginjo Mokoš. No, čez nekaj let si je knez premislil in se je odločil kijevsko Rusijo pokristjaniti …

Stari Slovani niso imeli enotnega sistema verovanja ter verskih praks in običajev, temveč so med plemeni obstajale večje ali manjše razlike. Kljub temu pa je obstajal skupni panteon glavnih božanstev, dokaj enotni pa sta bili tudi verska praksa in mitologija. Vrhovnega boga po vzoru praindoevropskega Djeus Pitra, starogrškega Zevsa in rimskega Jupitra formalno niso poznali, so pa to funkcijo v različnih obdobjih stare slovanske zgodovine in pri različnih slovanskih plemenih imeli Perun, Svarog, Svarožič, Svantevit in Triglav. Večina poznavalcev meni, da je najvišji položaj večino časa pripadal Perunu, bogu strele, groma in vladarju vsega in vseh na zemlji in nebu. Iz Nestorjeve kronike in vzhodnoslovanskega epa Beseda o pohodu Igorjevem lahko razberemo, da je bil Perun glavno božanstvo kijevske Rusije pred sprejetjem krščanstva leta 987. Njegovo ime je omenjeno v vseh zgodovinskih virih o religiji starih Slovanov. Njegov večni antagonist pa je (bil) bog Veles (Volos), bog podzemlja in voda, ki vlada kraljestvu mrtvih. Naši davni predniki so svetišča Perunu postavljali na gričih, planinah in planotah, Velesu pa v dolinah, na vznožjih planin, v kraških jamah in močvirjih.

LIK JARILA OHRANJEN V ZELENEM JURIJU
Perun in Veles sta, uči staroslovanska vera, v večnem, tako rekoč kozmičnem sporu, kar je v skladu s praindoevropskim mitom o boju med bogom groma in zmajem. Tako naj bi bil Veles ugrabil Perunovega sina Jarila, ki je bil skupaj s sestro Morano rojen zadnjo noč pred novim letom. Jarilo naj bi se vsako leto vračal iz podzemlja, da bi se ženil s svojo sestro Morano ter ljudem prinašal pomlad, upanje in blaginjo. Lik Jarila se je v slovenskem prostoru ohranil v podobi Zelenega Jurija, prinašalca pomladi. Morana naj bi bila po vsakokratni Jarilovi vrnitvi v podzemlje čedalje bolj žalostna in mračna in kot takšna naj bi ljudem prinašala mraz, zimo in pomanjkanje. Tukaj vidimo odličen primer mitološko-cikličnega pojmovanja časa in dogajanja v naravi, značilnega za predmoderne družbe.

Pomemben staroslovanski bog je (bil) tudi Svarog, čeprav njegova vloga v staroslovanski religiji zaradi pomanjkanja pisnih virov in arheoloških ostankov ni čisto jasna. Bil naj bi podoben grškemu bogu ognja. Njegov prvi sin naj bi bil bog sonca Dažbog, njegov drugi sin pa Svarožič (mali Svarog), ki naj bi bil odgovoren za ohranjanje ognja na zemlji.

Omeniti je treba še Svantevita (Svetovida), boga vojne, žetve in trgovine, ter Triglava, čigar nadnaravna vloga tudi ni povsem jasna, je pa (bil) nedvomno pomembno božanstvo; o tem pričajo številni po njem poimenovani toponimi po vsem slovanskem svetu. Tudi slovenska najvišja gora naj bi se imenovala po njem. Je pa Triglav bržkone slovanska verzija troglavega božanstva oziroma božanske trojice, ki jo poznajo že stari sumerski, semitski in seveda tudi indoevropski kulti. V to kategorijo bržkone sodi tudi krščanska sveta trojica. Kot so že zdavnaj ugotovili proučevalci različnih religij, sta čisti monoteistični verstvi le judovstvo in islam, medtem ko je krščanstvo pravzaprav le prikrito mnogoboštvo. Omembe vredna je še Živa, boginja plodnosti in ljubezni, ki jo je še naš največji pesnik France Prešeren v svojem epskem Krstu pri Savici opeval kot »lepo bognjo Živo«.

VRNITEV H KORENINAM
Povečano zanimanje za staroslovansko religijo in mitologijo je bilo med izobraženci iz vrst raznih slovanskih narodov opazno že sredi 19. stoletja, torej v obdobju romantičnega nacionalizma in vse bolj prisotnega zavedanja o skupnem poreklu vseh Slovanov. To je bil tudi čas, ko so bili zlasti zahodnoslovanski narodi (Poljaki, Čehi in Slovaki), pa tudi Slovenci in Hrvati, vse bolj izpostavljeni agresivnemu velikonemškemu imperializmu, ki je Slovane prikazoval kot domnevno manjvredna ljudstva brez prave kulture in zgodovine, ki so »se privlekla iz Pripjatskih močvirij«. Teme in liki iz staroslovanske religije in mitologije so postali sestavni elementi nacionalnih identitet posameznih slovanskih narodov.

Renesansa slovanskega neopoganstva v današnjem času seveda v dobršni meri sodi v kontekst poskusov zapolnjevanja duhovne praznine, ki jo je v slovanskih državah povzročil propad realsocialističnih sistemov in njegove ideologije proletarskega internacionalizma na začetku devetdesetih let. Številni ljudje čutijo potrebo »po vrnitvi h koreninam« in jasno je, da jim razne krščanske veroizpovedi te potrebe ne morejo zadovoljiti, saj krščanstvo nima slovanskih oziroma indoevropskih korenin, temveč je religija, ki izvira iz semitskega Bližnjega vzhoda.

Največ privržencev stare slovanske religije je v Ukrajini, Rusiji in Belorusiji, kjer delujejo združenja, kot so Velesov krug, Rodoved itd. Renesansa staroslovanske vere se čedalje bolj širi tudi na Poljskem (glavne organizacije: Rodzimy Košciol Polski, Slowianska Wiara in Polski Košciol Slowianski) in Slovaškem (Krug Peruna, Rodolesie in Rodny kruh). Verniki religije naših davnih prednikov so precej aktivni tudi med slovanskimi narodi na Balkanu: v Srbiji tako delujeta združenji Stari Sloveni in Glas predaka, na Hrvaškem pa Staroslavenska župa Perunica. Čedalje več navdušencev nad staroslovansko vero je tudi v Makedoniji in Bolgariji.